Dr. Dimitrij Rupel: Katera republika?

Po predvolilnem manevru z afero Patria in po zagonu tima Türk-KGB (Katarina-Gregor-Borut) v začetku leta 2009 je Prva republika dokončno zatonila. Druga republika bo dobrodošla in sprejemljiva, če bo prinesla spremembe pri volilnem sistemu, v kulturi, na šolah in na univerzah. Druga republika mora zaustaviti drsenje v vse globljo moralno in gospodarsko krizo in v mednarodno irelevantnost.

(Prva – virtualna – republika) Slovenija je bila nekoč sestavni del KaraÄ‘orÄ‘evićevega kraljestva in v različne dežele razdrobljeni del habsburškega cesarstva. Teh dejstev oziroma tega faktičnega, objektivnega položaja ni mogoče zanikati. Vendar tudi ni mogoče reči, da bi ta položaj, ta kraljestva in cesarstva izčrpali prav vse slovensko življenje. V teh kraljestvih in cesarstvih so Slovenci proizvajali različne svobodoljubne zgodbe in poezije, meditacije, deklaracije, koncepte in programe. Slovenija je v tem času, pravzaprav vse do neodvisnosti, živela tudi v nekakšni vzporedni oziroma virtualni realnosti, ki jo lahko imenujemo literarna republika. Zedinjena Slovenija je obstajala ne glede na ta kraljestva in cesarstva. Ali se je ta prva slovenska (literarna) republika – recimo po uveljavitvi tako imenovane pisateljske ustave iz aprila 1988 – povsem uresničila v vsakdanji realnosti, je seveda nerešeno vprašanje.

 

(Druga – navidezna – republika) Preden je Slovenija postala neodvisna država (1991), je bila socialistična, jugoslovanska in slovenska republika. Po eni strani je bila slovenska republika (torej republika Slovencev oziroma slovenskega naroda), po drugi strani je bila jugoslovanska republika (torej del večnarodne/federalne države). Govorili smo o jugoslovanski državni ravni na eni in o slovenski republiški ravni na drugi strani. V Socialistični federativni republiki Jugoslaviji republiška raven vse do leta 1990 ni bila odločilna. Ponekod se še dolgo niso mogli navaditi na spremembo, ki je prišla s slovensko osamosvojitvijo, in so državne ustanove imenovali republiške.

 

(Vzporedni in nasprotni tokovi) Za politiko, ki je povezana s slovensko neodvisnostjo, pravimo, da je (bila) državotvorna. Pravimo, da imamo državotvorno in ne-državotvorno politiko, poleg njiju pa tudi njima ustrezne voditelje in politike. Za dosežke literarne republike lahko rečemo, da so bili bolj državotvorni (in seveda bolj moderni, bolj demokratični in bolj kritični) od dosežkov republiških funkcionarjev navidezne republike. Te dosežke zanimivo ponazarjajo imena državnih/republiških glasil na eni in slovenskih literarnih revij na drugi strani. Glasila so imela imena, ki so bila povezana z vojno in revolucijo – kot Slovenski poročevalec, Ljudska pravica (po letu 1953 celo Ljudska pravica-Borba, glasilo Komunistične partije Jugoslavije) in Delo; literarne revije pa so se imenovale Sodobnost, Razgledi, Perspektive in Problemi. Leta 1980 je prišlo do pobude za Novo revijo, ki je leta 1987 objavila Prispevke za slovenski nacionalni program, nakar je aprila 1988 prišlo do Pisateljske ustave, ki pomeni simbolično zmago (prve) literarne republike in začetek – po našem štetju – tretje, dejansko pa prve prave slovenske republike, ki se je fizično uveljavila leta 1990.

 

(Terminologija) Naziv »republika« ima predvsem dva, med seboj precej različna in celo nasprotna pomena. Po eni strani pomeni specifično – republikansko državno ureditev (alternativo nedemokratičnim ureditvam, kot so imperiji, monarhije, tiranije ...), po drugi strani pa pomeni administrativno enoto znotraj neke sestavljene, na primer federalne – običajno republikanske – države. Tako je bilo v nekdanjih državah ZSSR in SFRJ in tako je danes v primeru Republike srpske, ki je del republike BiH. Položaj Socialistične republike Slovenije nasproti Socialistični federativni republiki Jugoslaviji je bil do neke mere podoben položaju sestavin (dežel ali regij) nekaterih drugih zveznih držav; nekoliko celo položaju ameriških držav nasproti federaciji ZDA. Razlika je bila v tem, da je jugoslovanska ustava ob nadzorniški vlogi monopolne stranke ZKJ predpostavljala, da so jugoslovanske republike že »potrošile« (konzumirale) pravico do samoodločbe. Položaj evropskih držav nasproti EU je bistveno drugačen. Za zdaj obstaja 27 evropskih nacij, ne obstaja pa niti evropska nacija niti evropska federacija. Med evropskimi nacijami je sedem monarhij (Belgija, Danska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo) in 20 republik, med katerimi so tudi take, ki so se večkrat spremenile.

 

(Več republik v razvoju neke države) Današnja Francija je tako že peta republika: prva republika je bila med letoma 1792 in 1804, druga od 1848 do 1851, tretja od 1870 do 1940, četrta od 1946 do 1958, peta pa od 1959 (Charles de Gaulle) do danes. O več republikah se govori tudi v Italiji. Prva republika je nastala leta 1946 in je trajala do volitev leta 1994. Za drugo republiko naj bi bile značilne spremembe v strankarskem in volilnem sistemu, ki so bile posledica političnih sprememb v Evropi, primanjkljaja javnih financ in korupcije v starih strankah (preiskava Mani pulite).

 

(Slovenska država kot tretja, dejansko kot Prva republika) Po pisateljski ustavi leta 1988, po spremembi političnega sistema leta 1989, po volitvah in po plebiscitu leta 1990, je v Sloveniji nastala Prva republika, ki se je »pokrila« tudi s Temeljno ustavno listino (25. junija) in z Ustavo RS (23. decembra 1991). Bistvena lastnost Prve republike je bila kohabitacija novih demokratičnih strank, nastalih leta 1989, s strankami in osebnostmi kontinuitete oziroma »tranzicijske levice«, ki so podedovale vzorce delovanja po družbenopolitičnih organizacijah iz navidezne republike jugoslovanske Slovenije: ZKS, SZDL in ZSMS. Ravnovesje se je značilno utelesilo v času Kučanovega predsedstva in prve (Peterletove) vlade (1990–1992). Tudi Drnovškove vlade so bile »raznobarvne«.

 

2. vlada (1992–1993): koalicija LDS, SDS, ZLSD, Zeleni, DS, SSS;

3. vlada (1993–1997): koalicija LDS, SKD, ZLSD, SDS;

4. vlada: (februar 1997–junij 2000) koalicija LDS, SLS, Desus;

6. vlada (november 2000–december 2002): koalicija LDS, SLS, ZLSD, DeSUS, SMS.

 

Resna kriza Prve republike je nastopila v času 7. (Ropove) vlade aprila 2004, ko je to vlado zapustila še zadnja Demosova stranka, Slovenska ljudska stranka. Takrat je bila kohabitacija suspendirana za nekaj mesecev, do volitev oziroma do nastanka vlade zmagovite Slovenske demokratske stranke. Kriza v letu 2004 je bila za Prvo republiko resna, vendar ni bila usodna, saj jo je na mestu predsednika republike simbolično reševal Janez Drnovšek, ki je slovel kot strokovnjak za kohabitacijo. Janševa vlada, ki je nastopila novembra 2004, je postavila oziroma vzdržala ravnotežje na več ravneh. Ne le da je bil z nasprotnega pola predsednik republike (Drnovšek, Türk), ampak so bili z nasprotne strani celo ena stranka (Desus) in ministri (Jože P. Damijan, Andrej Horvat). Janševa vlada se je pri strateških odločitvah (Partnerstvo za razvoj, odnosi s Hrvaško ...) povezovala z opozicijo. Nekatere lastnosti Prve republike so se spremenile z dopolnitvami oziroma s spremembami julija 1994 (banke, volitve), julija 1997 (španski kompromis), julija 2000 (volitve), marca 2003 (EU in NATO) in junija 2007 (pokrajine).

 

(Navidezno nadaljevanje in dejanska izčrpanost Prve republike) Danes Prve republike tako rekoč ni več. Prva znamenja njene izčrpanosti so se pojavila ob koncu leta 2007 z izvolitvijo Danila Türka za predsednika republike in z Zgaga-Šurčevo peticijo o zatiranju novinarske svobode, v začetku leta 2008 pa z objavo washingtonske depeše. Po predvolilnem manevru z afero Patria in po zagonu tima Türk-KGB (Katarina-Gregor-Borut) v začetku leta 2009 je Prva republika dokončno zatonila. Po omalovaževanju žrtev izvensodnih pobojev, po odlikovanju Tomaža Ertla, po ustoličenju Masleše in po zapiranju udbovskih arhivov; po dveh letih Pahorjeve vlade, ki deluje v somraku Prve republike, imamo v Sloveniji resne kulturne, gospodarske, notranje- in zunanjepolitične težave, ki se na zunaj kažejo v številnih škandalih in aferah, vendar gre za:

 

1. kontinuiteto stare partijske države in njenih omrežij, iz katerih izvirajo:

·         korupcija, »tajkunska« privatizacija;

·         bančna kriza, gospodarsko zaostajanje, stečaji, nelikvidnost podjetij, poslabšanje življenjskega standarda, nezaposlenost;

·         proračunski primanjkljaj, nespodbudna davčna politika, zadolženost države …

2. rušilni potres vrednotnega sistema, ki je bil utemeljen na kulturni raznolikosti; na sožitju/pluralizmu/kohabitaciji različnih političnih usmeritev, na človekovih pravicah, spoštovanju nacionalne identitete in osamosvojitve …
3. popotresni val nezaupanja v politiko oziroma zasičenosti z njo;
4. usodno zgrešeno in neprimerno nacionalno kulturno, šolsko in znanstveno politiko, iz katere izvirajo:

·         negotov položaj slovenščine in slovenske knjige;

·         nevednost/ignoranca o nastanku in položaju države;

·         presežek ideološke inteligence in pomanjkanje pri strateških in modernih poklicih;

5. neprepoznavno, v evropskem kontekstu irelevantno zunanjo politiko, ki koketira z neuvrščenostjo in jugoslovanstvom navidezne republike pred letom 1990; iz te politike izvirajo:

·          nerazumevanje slovenskega položaja v EU in zadrege pri uveljavljanju slovenske diplomacije v EU;

·         nedosledna politika do Zahodnega Balkana;

·         vse večje zadrege zaradi arbitražnega sporazuma in sploh pri odnosih s Hrvaško.

 

(Rešitev: vrnitev k izvorom Prve republike in postopen prehod k Drugi/novi/drugačni republiki) Deformacije, ki so se začele leta 2004, je najprej poskušal zaustaviti Zbor za republiko. Krizo, ki je zavladala po letu 2008, lahko reši nova, druga in drugačna republika. Prinesti mora olajšanje v smislu rehabilitacije nekaterih temeljnih postulatov Prve republike. Sodelovanja iz časov pred letom 2004 ni mogoče ponoviti oziroma obuditi, mogoče pa je vzpostaviti produktivno sožitje, nove povezave političnih konceptov in strank različnih usmeritev, združevanje moči zaradi dejanskih fizičnih omejitev Slovenije. Ustavne oziroma zakonske reforme so nujno potrebne zaradi veljave pravne države in nepristranskosti pravosodja. Druga republika bo dobrodošla in sprejemljiva, če bo prinesla spremembe pri volilnem sistemu, v kulturi, na šolah in na univerzah. Druga republika mora zaustaviti drsenje v vse globljo moralno in gospodarsko krizo in v mednarodno irelevantnost.