Stand up zabavljač, šovmen, Elvis Presley filozofije … Hiperaktivni govorec s temnimi podočnjaki, ki se razmršenih las neverjetno poti v glavo in še bolj neverjetno krili z rokami, ko se trudi koga nasmejati in škandalizirati. Filozof in kritik vsega obstoječega. Čeprav ga slovenska politika dolgočasi, pa ob vsej nepredvidljivosti in kontroverznosti njegove misli takoj priskoči na pomoč prijateljem iz nekdanje zanj najmanj slabe LDS.
Že več let so njegovi nastopi dogodek, za katere je na globalnem intelektualnem kapitalističnem trgu veliko povpraševanja. Najdemo ga na seznamu profesorjev filozofskega oddelka Filozofske fakultete Ljubljani (FF). Je redni profesor za filozofijo in teoretsko psihoanalizo. Pravi, da na FF ne dela nič. »Vedno me sprašujejo, zakaj pa ne dobiš službe v ZDA? Ampak mene to načelno ne zanima. Če imaš službo, v kateri nič ne delaš (najbrž je mislil na filozofsko fakulteto, op. a.), si jo želiš zamenjati za službo, v kateri moraš nekaj delati?« Še leta 2003 je imel, kakor trdi, le dvesto ali tristo tisoč tolarjev plače.
Pretvarja se, da se pretvarja, da je stalinist
V njegovi hiper ironiji in sarkazmu, skupaj mešanjem lacanovske psihoanalize, marksistične politične teorije in heglovske filozofije, praviloma ni prostora za užaljenost. Kako tudi, ne pretvarja se, ko pravi, da je stalinist. On se pretvarja, da se pretvarja, da je stalinist. A se najdejo tudi izjeme, ko se preda iskreni ogorčenosti. (Če ni tudi to trik in je treba pretvarjanju, da se pretvarja, dodati še eno pretvarjanje.) Lani je tako napadel NSK in si izposodil slavni Duchampov pisoar: »Nekatere pri NSK bi bilo dobro spomniti, da so dobra verzija takšne školjke: postali so to, ker so, ne zaradi svojih kvalitet in sposobnosti, ampak zato, ker so imeli srečo, da so se ob pravem času znašli na pravem mestu. Morda niso opazili, da že precej časa niso več školjka v galeriji, ampak spet navadna školjka, v katero se urinira.«
Stalin in stalinizem je zanj vir nenehnega navdiha. V Newyorkerju (5. maja 2003) je o svojem prijatelju Gregorju Golobiču dejal: »On je moj najboljši prijatelj! Ljubim ga! On je bodoči slovenski Stalin. To je mož oblasti. Kadar sem v njegovi pisarni in mu telefonira kak minister, mu reče: 'F… off nimam časa zate!' Pomislite, kako korajžno nastopi celo, ko želi z njim govoriti kak minister!«
Ideja komunizma
Če gre pri ideji komunizma, ki jo načenja skupaj s pri nas veliko prevajanim francoskim filozofom Alainom Badioujem, res za ohranjanje odprtosti prostora za drugačno novo emancipatorično politiko po propadu konca zgodovine, je presenetljivo, da se iskalci alternative kapitalistične liberalne demokracije tako oklepajo »hipoteze komunizma«. Komunizem je namreč ime za politiko, ki je milo rečeno bankrotirala, zato čudi, da za koncept komunizma nimajo alternative. Je to res lahko tako pričakovana politična invencija? Nič čudnega če potem zapriseženi levičarji, pri nas večkrat dr. Mladen Dolar, pravijo, da levici ni uspelo ponuditi alternativne agende in da je pri nas Pahorjeva leva vlada postavljena v vlogo, da realizira neoliberalno agendo.
Na lanskoletni konferenci o ideji komunizma v Londonu je sicer zagreti številni publiki neuspešno predlagal, da zapoje internacionalo. Viri sicer ne poročajo, da je on začel peti, a ljudstvo ni pritegnilo njegovemu napevu. Moral bi se udeležiti kongresa Pahorjeve SD, kjer redno pojejo internacionalo.
VEČ V TISKANI IZDAJI
