Dimitrij Rupel: Tudi po Titu Tito

Voditeljica jutranjega programa na televiziji je povabila gledalce, naj kaj povedo o življenju v Titovem času. Nekaj klicev sem zamudil na račun vsakdanjega kruha, vrnil pa sem se ravno v trenutku, ko je državljan, čigar imena se ne spominjam, opisoval svoje življenje v Titovi Jugoslaviji. Najprej je priznal, da je bilo življenje skromno, da se je vozil s fičkom, da pa so bili vsi enaki, vsi zaposleni in nihče ni bil lačen. Potem se je razživel in dodal, da so v Titovem času tatove in druge lopove takoj ujeli in kaznovali, ne pa tako kot danes, ko vse nepridiprave in tatove pustijo, da hodijo okrog in se nam posmehujejo.

Sledila je primerjalna in seveda uničujoča kritika slovenske države po letu 1990, na koncu pa je mož izrekel nekaj žaljivih ocen o Janezu Janši in njegovih somišljenikih, iz česar je bilo mogoče razumeti, da so Sloveniji ves čas vladali prav ti ljudje, ki so se obogatili, pri tem pa spravili nekoč bogato deželo na beraško palico. Neravnodušni gledalec je še dodal, da bi tem ljudem in njihovim družinam (do desetega kolena) zaplenil vse premoženje.

Pobudo, da bi kaznovali širše sorodstvo domnevnih prestopnikov, sem razumel kot nov prispevek k zakladnici slovenskih pravosodnih domislic, pri čemer pričakujem, da bi ustrezna medijska obdelava takšnih postopkov gotovo odvrnila mednarodne in domače organizacije civilne družbe od suma, da gre za kolektivizacijo krivde ali celo za etnično čiščenje. Ob tem seveda nisem podvomil, da bi bila glede na najnovejši razvoj slovenskega pravosodja v smeri islamističnega sistema (»kadija toži, kadija sodi«) operacija nadvse uspešna. To misel sem nato opustil na račun hujše blasfemije.

Sporočilo oddaje, ki je bila nemara mišljena tudi kot podpora sodnemu procesu zoper predsednika SDS, je bilo še višje in še bolj blasfemično. Rečeno je bilo, da je bila Jugoslavija bolj socialna in celo bolj pravna država kot Slovenija, predvsem pa je bilo življenje v njej veliko boljše in bolj pravično. Trditve, ki niso značilne le za omenjenega sogovornika slovenske državne televizije, so – če povzamem – naslednje: v nasprotju z državljani Slovenije so bili državljani Jugoslavije vsi enakopravni; v nasprotju s Slovenijo v Jugoslaviji ni bilo nezaposlenosti; v Jugoslaviji (v nasprotju s Slovenijo) ni bilo revežev oz. lačnih ljudi; Jugoslavija je bila pravna in pravična država, bolj pravna in pravičnejša od Slovenije; Jugoslovanski politiki so bili – v nasprotju s slovenskimi – pošteni; po letu 1990 sta se v Sloveniji začela nazadovanje in propad.

Te trditve so sprte z dejstvi. Da bi bili v Jugoslaviji vsi enakopravni, so verjeli le zelo naivni ljudje. Vsaj od Đilasove knjige Novi razred (1957) – ki je avtorja pripeljala v zapor – je bilo znano, da so partijski funkcionarji, njihovi privrženci in cele družine (!) uživali velike privilegije, posebnim skupinam v "novem razredu" pa je bilo dovoljeno in oproščeno razlaščanje, vsakršno omejevanje in celo pobijanje političnih nasprotnikov.

V Jugoslaviji so državljani, ki so kritizirali politični sistem, izgubili službe ali so jih celo zaprli. Država in podjetja so res zaposlovali veliko ljudi, predvsem tiste, ki so imeli politična priporočila, brez oziranja na dejanske potrebe in koristi. Napredovali niso sposobni, ampak le tisti, ki so bili zvesti partijskim gospodarjem. Zato je bilo jugoslovansko gospodarstvo neuspešno in je navsezadnje – podobno kot druga socialistična gospodarstva – propadlo. V primerjavi z jugoslovanskim BDP je bil slovenski BDP nekajkrat višji, da je leta 2008 dosegel 91 % povprečja Evropske unije.

V Jugoslaviji je bilo veliko več revežev, kot jih je danes v Sloveniji. Ostanki revščine so še danes vidni v nekdanjih jugoslovanskih republikah BiH, Črni gori, Makedoniji, Srbiji in na Kosovu. V Sloveniji ni lakote, posamezne skupine v težavah pa so deležne socialnih pomoči, solidarnostnih akcij itn. Slovenske gospodarske težave in primeri revščine so se začeli s čezmernim zadolževanjem in z divjo privatizacijo, pri kateri so imeli največ koristi nekdanji partijski funkcionarji, ki so postali privatni lastniki nekdanjega družbenega premoženja. Težave, ki jih ima s pravno državo današnja Slovenija, izvirajo iz "mehkega" prehoda oz. iz nadaljevanja jugoslovanske tradicije. Slovenija je podedovala jugoslovansko zakonodajo in pravosodje. V samostojni Sloveniji ni nihče odstavljal ali preganjal pravosodnih uradnikov in funkcionarjev iz jugoslovanskega obdobja, ki so razumljivo bolj naklonjeni prejšnji kot novi državi.

V Sloveniji poznamo vsaj tri kategorije politikov. V prvi skupini so tisti, ki so bili politiki/funkcionarji že nekoč v Jugoslaviji, ki svojih položajev niso pridobili z volitvami in ki se tudi po letu 1990 niso pojavljali na volitvah, ampak so si z zvezami poiskali službe, kjer volitve niso bile potrebne, ali so postali novi kapitalisti, ki delujejo iz "ozadja". V drugi skupini so nekdanji partijski funkcionarji, ki so se prilagodili na nove razmere in so prej ali slej prevzeli odgovorne politične položaje. V tretji skupini so nekdanji oporečniki, člani strank, ki so nastale po letu 1988. Vsaka politika je izpostavljena korupciji, za nekdanjo (jugoslovansko, balkansko) politiko pa je znano, da je bila korupcija endemična. Nekatere protikorupcijske ustanove v Sloveniji so bile postavljene za prikrivanje oz. za zavlačevanje odkrivanja korupcije. Najbolj pokvarjeni so bili (največje možnosti za korupcijo so imeli) funkcionarji jugoslovanskega režima, ki so se s pomočjo starih zvez polastili velikega dela slovenskega družbenega premoženja.

Po letu 1990 je Slovenija vzcvetela. Postala je samostojna država, vstopila je v OZN, EU, NATO, evro, Schengen, OECD; postala je vzorna evropska država. Njena uspešna kariera se je prekinila po letu 2008. Po letu 1990 so bile dve tretjini časa na oblasti stranke, ki so se navezovale na jugoslovansko tradicijo, le eno tretjino časa pa stranke, ki so nastale v t. i. slovenski pomladi. Odgovornost za razmere v Sloveniji si je treba razdeliti v takšnem razmerju (2 : 1), ki pa ga je treba popraviti ("ponderirati") z dejstvi, ki sem jih omenil: nedotaknjenost in nedotakljivost pravosodja, medijev in vodstev velikih podjetij. Že površen izračun bi pokazal, da bi si morali odgovornost za aktualno krizo razdeliti v razmerju, ki bi upoštevalo dejstvo, da t. i. desnosredinskim (pomladnim) vladam ni uspelo zamenjati voditeljev velikih sistemov; da se praviloma niso udeleževale divje privatizacije in da so se odrekle t. i. lustraciji.

Po vsem tem je treba povedati tudi to, da osamosvojitev ni bila le delo desnosredinskih strank, ampak so pri njej sodelovali tudi komunisti, kar pomeni, da razmejitev slovenske politike ne poteka po meji med osamosvojitelji in jugonostalgiki; in da spoštovanje narodnoosvobodilnih prizadevanj (ki jih je treba ločiti od komunistične revolucije) ni omejeno na levosredinsko politiko.