Dežman: Pokop mrtvih je zgodba, ki ji še ne vidimo konca

Film Christoforos je po Dežmanovih besedah v bistvu nadaljevanje spraševanja, "kdo je kaj v zgodovini naredil". Kot je poudaril, se film uvršča v krog razprav, ki so izjemno pomembne.

"To je zgodba, ki ji še zdaj ne vemo konca, a pomembno je, da je bil režiser, ki je s scenaristom in z ekipo upal sredi 80. let prejšnjega stoletja to vprašanje in ta problem razrešiti suvereno in odgovorno, da je treba mrtve pokopati," je opozoril Dežman, ki je tudi predsednik komisije vlade za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Po Dežmanovih besedah so ljudje v filmski zgodbi dali temeljni odgovor na to, "da je to, če rečeš, nič nismo vedeli, grda laž, ki se je ne sme resno jemati".

Režiser Mlakar pa je za STA izjavil, da je film na temo druge svetovne vojne in nacionalne sprave, ki ga je posnel leta 1985, pravzaprav nastal v krogu treh ljudi, scenarista Željka Kozinca, producenta in direktorja Viba filma Bojana Štiha ter njega kot režiserja. "Spodbuda je bila popolnoma jasna, namreč izhajam iz družine, ki je te travme doživljala tako kot Kozinc. Tako sva se našla v tem skupnem problemu in njegovem razreševanju," je povedal Mlakar.

Mlakar je za film Christoforos dobil veliko nagrado Festivala človekovih pravic v Strasbourgu. Film je po njegovih besedah ponesel problem slovenske sprave v svet. Nekaj časa se je prikazoval tudi pri nas, a po njegovih besedah brez vsakršne politične podpore, saj je bila v 80 letih to zelo občutljiva tema. "Ko smo predvajali film na filmskem festivalu v Puli so bili z mano švedski predstavniki Amnesty International, da ne bi prišlo do hujših sporov," je še dodal Mlakar.

Po filmu je sledila okrogla miza z naslovom Mrtve pokopati, ki jo je vodil Dežman. Filmsko projekcijo Christoforosa sta sicer priredila Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS in Slovenska kinoteka.

Tretjega marca so minila štiri leta od odkritja množičnega grobišča v rovu sv. Barbare v Hudi Jami. Sprava zahteva pokop žrtev in 800 žrtev čaka na več kot 2000 sotrpinov, ki še ležijo v prvem jašku, je v nedavnem pogovoru za STA poudaril Dežman. Prav tako nujno kot pokopati žrtve je tudi ohraniti spomin nanje, zato se zavzema, da rov postane muzej.