V Sloveniji ima veliko politikov različnih barv velike probleme z razumevanjem vloge medijev. Obsedenost »velikega oranžnega vodje« Gregorja Golobiča z Reporterjem obstaja že vse od njegove ustanovitve.
Predsednik stranke Zares in minister za visoko šolstvo Gregor Golobič je revijo Reporter uvrstil na svoj seznam malopridnih (kanalaizacijskih po njegovem) medijskih projektov. Na svoj oranžni pranger je v zadnjem intervjuju za Dnevnikov sobotni Objektiv poleg revije Reporter postavil še časnik Finance, oddajo Svet na Kanalu A in spletni portal Požareport. Gre za medije, kamor očitno (še) ne seže njegova dolga oranžna roka, in kjer (še) nima svojih novinarskih kaplanov.
V Sloveniji ima veliko politikov različnih barv velike probleme z razumevanjem vloge medijev. Obsedenost »velikega oranžnega vodje« z Reporterjem obstaja že vse od njegove ustanovitve. Pravzaprav gre za obsesijo z novinarstvom in novinarji nekdanjega Maga, ki je bil Golobiču in njegovim rabotam v dolgoletni vladavini LDS vedno velik trn v peti. Njegova bolečina je še toliko večja, ker mu pred dvema letoma v politično-kapitalski povezavi s tedanjimi tajkunskimi lastniki časopisne hiše Delo ni uspelo enkrat za vselej zadušiti novinarske ekipe, ki danes pomeni jedro Reporterja. »Obstaja en medij, ki ga v celoti obvladujem. Kjer diktiram tako rekoč njegovo vsebino od prve do zadnje strani. To je Reporter … Skratka Reporter je medij, ki je moj, če tako rečem,« je z globokim cmokom v grlu leta 2008 javno stresal cinizem na naš račun.
V zahodnih državah z veliko demokratično tradicijo velja, da je ideal pravega neodvisnega in avtonomnega novinarstva poročanje o tem, kar želijo centri politične in kapitalskem moči prikriti pred javnostjo, vse drugo je propaganda. Golobič spada med tiste politike, in ni edini, ki novinarstvo dojemajo predvsem kot politično propagando. Taki politiki pa si želijo medije podrediti v svojo korist. Do leta 2004 je Golobiču z različnimi metodami to kar dobro uspevalo. Ko se je z ustanovitvijo stranke Zares vrnil na slovensko politično prizorišče, je začel takoj obnavljati svojo medijsko mrežo. Danes tako v Sloveniji ni več dnevnega časopisa, v katerem ne bi puščal svojih prstnih odtisov. Strašno pa mu gredo na živce tisti redki mediji in novinarji, ki razgaljajo njegove laži in njegovo politično dvoličnost.
Lani ob aferi Ultra je »malopridnim« novinarjem in medijev napovedal »sveto vojno«. Ko javno napada predstavnike sedme sile, so ga vedno polna usta govoričenja o novinarskih standardih in profesionalni etiki. To brez zadrege pridiga s pozicije moči ministra in predsednika ene od vladnih strank. Z »malopridnimi« mediji, čeprav bi bil kot javni funkcionar to dolžan, ne komunicira. Tako kot njegov politični boter Milan Kučan tudi on vztrajno zavrača intervju za Reporter. Je pa že večkrat z veseljem privolil v pogovor za novi prevzeti Mag, ki so ga po prodajnem kolapsu spremenili v brezplačnik Delo-Mag. Za to »sračje gnezdo«, ki je brez oglasov in ne vzdrži nobenega ekonomskega računa, časopisni hiši Delo navkljub več kot desetim milijonov evrov izgube ni škoda denarja. Seveda ne, če objavljajo tako prijazne intervjuje z Golobičem, Cveto Zalokar Oražem in Milanom Kučanom. Na zadnji strani pa pišejo kolumne prva peresa slovenskega levičarskega agitpropa: Darko Štrajn, Boris Vezjak in Spomenka Hribar.
Prejšnji teden so poslanci vladne koalicije v parlamentu ustanovili novo komisijo za preiskovanje Janševih brezplačnikov (Slovenskega tednika in Ekspresa) in pri tem dvolično pozabili na svoje plačnike in brezplačnike – še posebej na tistega, ki se imenuje Dobro jutro, v katerem redno z intervjuji nastopa prav Golobič. V zadnjem času so politiki levice veliko prisotni še v enem brezplačnem časopisu – v Žurnalu. V soboto so tam objavili prijazen intervju z Milanom Kučanom, pripravil pa ga je izbranec za novega odgovornega urednika Slovenskih novic.
Čeprav Golobič & Co. leta 2010 želijo ponovno vzpostaviti medijsko enoumje (s politkomisarjem, ki je lani prevzel STA, nameravajo še letos prevzeti nacionalno RTV), jim to tudi zaradi interneta (portalov in spletnih forumov) zagotovo ne bo uspelo. Slovenija na srečo ni Kitajska, kar je navsezadnje pokazala tudi afera Baričevič.