Denacionalizacija: Cerkev zahteva vračilo triglavskih sedmerih jezer, ni pa jasno, kdo naj o tem odloča

Do danes je bilo v denacionalizacijskem zahtevku nadškofije izdanih že 84 delnih odločb. "Odločbe izdamo takoj, ko je na podlagi dejanskega in pravnega stanja to možno," je za STA pojasnila načelnica Upravne enote Radovljica Maja Antonič.

Med nerešenimi deli zahtevka še naprej ostajajo triglavska sedmera jezera. Upravno sodišče je namreč ugodilo tožbi nadškofije in oktobra odpravilo delno odločbo ministrstva za okolje in prostor, ki je lani zavrnilo zahtevo nadškofije po vračilu jezer in ji v zameno namenilo odškodnino v obliki državnih obveznic.

Upravno sodišče je presodilo, da ministrstvo ni stvarno pristojen upravni organ, zato je zadevo vrnilo v odločanje radovljiški upravni enoti, ki je njeno reševanje že leta 2007 odstopilo o ministrstvu z obrazložitvijo, da naj bi šlo za nepremičnine na območju naravnih znamenitosti. Ministrstvo je zadevo vrnilo upravni enoti, ki pa ji je nato lani znova odstopila omenjeni zahtevek.

Ministrstvo je tedaj izdalo odločbo, ki pa jo je sedaj upravno sodišče razveljavilo. Kot je navedlo sodišče, iz določil zakona o ohranjanju narave izhaja, da je za zavarovana območja treba izdati poseben akt o zavarovanju. Predpisi o Triglavskem narodnem parku (TNP) pa nimajo značaja posebnega akta o razglasitvi naravne znamenitosti, kot to terjajo določbe omenjenega zakona.

Nadškofija računa, da je s sodbo zaključena dolgoletna zgodba o prelaganju stvarne pristojnosti. Vlada je namreč že leta 2000 odločila, da je stvarno pristojen organ za odločanje o denacionalizaciji nepremičnin na območju TNP Upravna enota Radovljica, razen če so posamezne nepremičnine s posamičnim aktom razglašene za naravno znamenitost.

Glede na omenjeno sodbo je nadškofija zavezancu predstavila svojo poravnalno ponudbo, da se ji "brez nepotrebnega odlašanja vrne v last in posest vse nepremičnine, ki ne ležijo znotraj območja Doline Triglavskih jezer". Tiste nepremičnine, ki ležijo v območju in so povezane z ohranjanjem biotske raznovrstnosti in varstvom naravnih vrednot, pa da nadškofiji vrne samo v last z vzpostavitvijo lastninske pravice, medtem ko zavezanec na njih ohrani posest na podlagi najemne pogodbe.

Po izračunih nadškofije gre za približno 3200 hektarov zemljišč. Najemna pogodba bi se sklenila za 30 let z možnostjo podaljšanja in letno najemnino v višini 20.000 evrov, ki bi se vlagala v omenjene nepremičnine. Poravnalna ponudba je vsebinsko podobna ponudbama iz let 2015 in 2017, ki ju je država zavrnila.

Na ministrstvu za okolje in prostor so prepričani, da nepremičnine, ki so v naravi jezera in slapovi in ki torej kot vodna zemljišča predstavljajo naravno javno dobro, tudi po sodbi upravnega sodišča ne morejo biti predmet vračila v naravi, ker so izvzeta iz pravnega prometa.

Ne velja pa to za ostale nepremičnine, ki nimajo statusa vodnih zemljišč oziroma ne predstavljajo naravnega javnega dobra in tudi niso s konkretnim aktom posebej zavarovane kot naravne znamenitosti, ampak se zgolj nahajajo na območju TNP. V izpodbijani odločbi pa navedene nepremičnine niso bile ustrezno razmejene.