Obdobje afer je razkrilo prave demagoške barve nekaterih vodilnih slovenski politikov in pokazalo na številne elemente, ki sicer ostajajo prikriti. Izkristalizirale so se razlike med starimi in novimi demagogi ter med demokratično in nedemokratično obliko demagogije.
Med demagoge, ki jih je povozil čas, lahko uvrstimo nekdanjega predsednika Milana Kučana in sedanjega predsednika Danila Türka. Kot dediča nedemokratične družbene ureditve demagogijo dojemata v optiki narobe sveta, v katerem se ljudstvo prilizuje politiku, ne politik ljudstvu. Pri Kučanu to niti ni presenetljivo, medtem ko je Türku šele po preboju na mesto predsednika države padla maska in se je iz demagoga demokratičnega formata, ko je po priljubljenosti kraljeval na različnih demagogometrih (lestvicah priljubljenosti), izkazal za demagoga drugačne sorte.Najnižjo obliko demagogije, povezano s konceptom ohlokracije oziroma vladavine drhali, lahko povežemo s sindikalistom Dušanom Semoličem, ki sploh ni izvoljen predstavnik ljudstva, zato je legitimnost njegovih nenehnih intervencij v politiki zadnjih 20 let vprašljiva. Njegova demagogija je najbolj povezana s konceptom kruha in iger s poudarkom na kruhu. Kot pri demagogih, ki so jih že od antike naprej označevali za najbolj izprijene, ljudstvo zgolj vleče »za želodec«. Presenetljivo je, da samooklicanemu borcu za delavske pravice ni niti malo mar za trpinčene gradbene delavce, ki morajo v nemogočih razmerah uresničevati demagoške obljube ljubljanskega župana.
V podobno demagoško kategorijo se uvršča tudi ljubljanski župan Zoran Janković. Po zmagi na županskih volitvah in strahoviti priljubljenosti se je navzel vedno bolj objestne in despotske drže in se postopno zameril tudi tarči svoje demagogije, volivcem. Pred volitvami je radodarno obetal kruha in iger s poudarkom na igrah neposredno iz žepa volivcev. Vprašanje je, ali bodo volivci do bližajočih se lokalnih volitev ugotovili, komu bo izdan Jankovićev demagoški zapitek ali pa se bodo žrtvovali še za en mandat demagogije na svoj račun.
Katarina Kresal je obetala kot demagoginja novega kova, vendar je s svojim primerom potrdila, da se dobri demagogi izkažejo ob nepredvidljivih dogodkih in v težavnih razmerah. Njen primer priča o tem, da piarovska mašinerija ne more nadomestiti pomanjkanja naravne nadarjenosti. V tem je glavni problem Kresalove, ko se trudi, da bi odvrnila pozornost od afere bulmastifi, zatekajoč se k vprašljivim policijskim akcijam in k spletnemu insceniranju. V nasprotju s predbulmastifovskim časom, ko je tako rekoč »zažgala« skoraj vsaka njena piarovska akcija in so jo lahko poljubno tržili kot prazno lupino, je danes demagoški izziv toliko večji. Kako naj zdaj vleče ljudstvo, če pa njeno ime takoj povežemo z ubogimi razritoritimi psički (tako ali tako so se sami posilili, kajne?). Zato bo na svoji spletni strani razglašala, kaj misli. Koga pa zanima, kaj Kresalova misli! Ali natančneje: a Kresalova sploh misli? Po drugi strani je presenetljivo ogorčenje nad uporabo grba ministrstva za notranje zadeve skupaj s tangicami na njeni novi spletni strani, saj je to prava komedija. Kresalova je z rabo obeh simbolov končno začrtala svoje bistvo. Dodati bi morala le še drog iz »štanga-bara«.
V mešano kategorijo demagoga se uvršča Gregor Golobič, ki ni dojel, da afere spreminjajo javni profil politika. Golobič je bil še nedavno silovit demagog, ki zvišuje krvni tlak, danes njegove izjave vzbujajo smeh, saj je izgubil demagoški kompas. Pred izbruhom afere Ultra je spretno manipuliral in zakulisno režiral, potem pa nas je s svojimi demagoškimi spretnostmi hudo razočaral. Ravno takrat, ko bi se moral najbolj izkazati, je pogorel. Šel je celo tako daleč, da je v gnevu pozabil abc demagogije, in sicer da se v demokraciji politiki prilizujejo ljudstvu, ne pa ljudstvo politiku. Največjo pozornost in hkrati presenečenje vzbujajo njegovi besni napadi na ljudstvo in žaljivke na račun vseh, ki ne ploskamo njegovi bedni demagoški predstavi. Po aferah se ni mogoče pretvarjati, kot da se ne bi bile zgodile. Golobič pa rohni, kot da ni bi bilo nič. Njegova priljubljenost je skopnela, danes s svojo demagogijo prepričuje zgolj prepričane, utopljene v kanalazaciji, ki v službi berejo spletni dnevnik, ker jim smrdi delo.
Zdi se, da je Golobičev strankarski kolega Matej Lahovnik demagog povsem drugega kova. Po demagogometrih kot tudi v obče ga lahko označimo za trenutno najuspešnejšega slovenskega demagoga. Najbolj nas lahko preseneča to, da je kot član Zares na vrhu, njegova stranka in strankarski prvak Golobič pa na dnu priljubljenosti. Lahovnik ljudi rad vleče za nos z besedami, pa tudi »za želodec«, na primer s puhlicami o minimalni plači, enkrat (v času LDS) je zagovarjal nacionalne šampione, zdaj (v Zares) je goreč privrženec prostega trga itd. Je vedno na pravi strani, njegova morala se prilagaja okoliščinam, prav zato je vedno všečna. Njegova razpoznavna značilnost je soliranje: je v Zares, vendar se hkrati distancira od nje, ne hodi na sestanke, češ da ima pametnejše delo itd. Gre za popoln demagoški koncept sedenja na več stolih, ki mu gre odlično od rok.
Dobri demagogi se morajo prilagajati tarči svoje demagogije in ne smejo pozabiti, kdo komu služi. Biti morajo kot striptizete iz »štanga-bara«, sicer pogorijo. V zameno za glas morajo volivcem povedati tisto, kar si želijo slišati. To je zares dokaz njihovih visokih »moralnih« načel, vse drugo je zgolj prazna retorika.