Čeprav nekateri tarnajo, da je slovensko novinarstvo na psu in v krizi, pa je temu treba oporekati! Naše novinarstvo ni takšno, njihovo pa je. Če bi bilo njihovo boljše, bi oni zmagali na volitvah, pa niso. Poleg tega sem te dni zasledil, da slovensko neodvisno in avtonomno novinarstvo iz dneva v dan postaja boljše in bolj inovativno. Pojavila se je namreč nova novinarska zvrst, za katero bo ime šele treba najti. Gre za “zadenjsko”, “ritensko” novinarsko poročevalsko zvrst, ki bi ji lahko rekli tudi “novinarstvo obrnjene logike” oziroma “rikverc stvarnosti”.
Recimo, v zadnji blatnik avtomobila Janeza Janše se malo zaleti nek šofer, ker ni bil najbolj previden. Neprevidnež je to potem pač priznal. Ker je, kot so nas učili, vedno kriv tisti, ki se zaleti v zadnjico avtomobila pred njim.To bi bila mala, zanimiva novička, ker gre pač za Janšo in ne bi nikogar preveč pritegnila. Naše resno časopisje pa je zadevo nadgradilo kot se spodobi in objavilo, da sta bila JJ in njegova zaročenka pod vplivom alkohola, ker je to medijem sporočil nek “marko-marko” in celo ponujal v prodajo posnetek s svojega prenosnega telefona.
Če torej filmček te majhne nesreče zavrtimo nazaj, dobimo popolnoma drugačno sliko, ki jo negujejo naši zmagoviti mediji, poleg tega pa nam povedo tudi to, da obstojajo prenosni telefoni, ki merijo alkoholiziranost ljudi na daljavo. Njihovi mediji, torej mediji poražencev, tega nikdar ne bi objavili, ker niso avtonomni in profesionalni. Ali kot je zadnjič rekel predsednik našega novinarskega sindikata Iztok Jurančič, da je treba socialno stanje novinarjev ocenjevati z ekonomskimi standardi, ki veljajo tudi za druge sorodne poklice, kot so zdravnik, učitelj, sodnik. Prepričan je, da so novinarji, ko se primerja plače, v slabšem položaju kot drugi.
To je čista resnica! Zdravnik, ki do svoje prve službe s stažiranjem in specializacijo potrebuje več kot deset let, je v povprečju plačan toliko (velikokrat celo malo bolje) kot novinar, ki nima te izobrazbe oz., ki izobrazbe v povprečju sploh nima, ker ni imel časa študirati, saj je moral za našo zmago začeti takoj komentirati. In zdaj je zato v slabšem položaju kot zdravnik. To je seveda v nebo vpijoča krivica. Znano je namreč, da je novinarje mogoče primerjati z najodličnejšim kirurgom, pravzaprav s specialistom-patologom – tudi novinar secira truplo naše stvarnosti in mora pri tem k tej stvarnosti še kaj dodati, če želi, da ga berejo. Tudi povprečen slovenski novinar je podoben sodniku (če spet odštejemo izobrazbo), ki sodi in razsoja in to celo o stvareh, o katerih se mu tudi sanja ne. To je zelo naporno.
Pred dobrim mesecem dni so v nekem dnevnem časopisu naša najodličnejša peresa zatrjevala (dva celo z ustrezno izobrazbo), da globalna kriza z recesijo k nam ne bo prišla, ker so jim to povedali naši zmagoviti politiki. In res ni prišla, ker je k nam padla kar čez noč. Ko Jurančič novinarje primerja z učitelji, ima tudi popolnoma prav: tudi novinarji učijo javnost o tem in onem. Recimo, kako laž razumeti kot resnico, kako ločiti ne-dejstva od dejstev in verjeti ne-dejstvom in podobno. Zlasti pa se naši avtonomni mediji zelo trudijo, da nam naše politike in voditelje predstavijo v najboljši luči, njihove pa v najslabši, kar je velikokrat tudi pedagoški napor, ko si o njihovih moraš kaj izmisliti. Potem takšnega našega avtonomnega in profesionalnega novinarja ( z izobrazbo ali pa brez nje) včasih malo muči vest, če ga pa bolje plačajo, ga pa ne. Torej bi mi, zmagoviti novinarji, lastniki licence za znamenito peticijo, bili še boljši, če bi nas še bolje plačali. Recimo na ravni predsednika uprave Istrabenza, Merkurja, ali pa Pivovarne Laško.
O pomenu in vlogi naših medijev govori tudi podatek, da bo Boško Šrot raje prodal Mercator kot pa Delo. Delo bo obdržal za vsako ceno, pa četudi propade. Človek se je emocionalno bolj navezal na Delo in na Andrijano Starina Kosem, kot pa na neko trgovsko firmo, ki jo lahko ima vsak tajkun. Vsak tajkun pa ne more imeti časopisa. Vsega pa je kriv državni terorizem, teror Janija Soršaka, ki kar naprej nekaj brklja zlasti tudi po naših trgovskih firmah in jim onemogoča normalno pridobivanje profitov. In zaradi tega je gospod Boško Šrot zašel v manjšo finančno luknjo, iz katere se lahko izvleče samo tako, da proda Mercator. In prav je, da ga proda tujcu, ker je pač uvidel, da tista njegova finta z nacionalnim interesom, ko je Mercator kupoval, ne vžge več. Tudi dober tajkun se pač včasih zmoti. Zdaj nekateri predlagajo in celo zahtevajo, da mora Mercator pred tujo okupacijo odkupiti Borut Pahor. Ne bo šlo: naši bi morali biti vsaj dve leti na oblasti, da bi prišli tako ali drugače do toliko denarja. Poleg tega pa res ne vem, kaj bi Pahor z Mercatorjem – mi, torej naši politično blago prodajamo na drugačne načine, zlasti s pomočjo medijev, ne pa v trgovinah.
Čeprav ideja o tem, da bi naša vlada pod vodstvom Pahorja imela svojo trgovino, sploh ni slaba. Zamislite si Katarino Kresal, ki v prostem času, ko ni ministrica, v Mercatorju prodaja čistilna sredstva, zlasti pralne praške, ki operejo vse madeže na karieri naših posameznikov! Sadje in zelenjavo prodaja minister za okolje in prostor, kruh naš vsakdanji minister za delo, družino in socialo, minister za finance pa sedi za blagajno in vam poleg redne cene blaga nabije še deset odstotkov davka na svoj ministrski položaj. Ministra za notranje zadeve in obrambo pa delata red na parkirnih prostorih pred Mercatorjem. Pa Pahor? On je pa ta čas ljubiteljski predsednik uprave Mercatorja, ker tega noben zakon ne prepoveduje. Če ga pa, bo pa pravosodni minister takšen nor zakon spremenil. Kaj se pa zamudi.
P.s.: Hvala predsedniku države D.Tuerku, da je za mandatarja končno predlagal Boruta Pahorja. Od volitev dalje so namreč vsa znamenja kazala, da se to ne more zgoditi, zato sem bil zelo na trnih in slabe volje. In tudi naši mediji so že iz dneva v dan ugibali, kdo bo mandatar. In zdaj imamo Pahorja celo za predsednika vlade, kar je drugo presenečenje letošnjih volitev. Tretje pa bo, če bo Karel Erjavec šel v samostan namesto v vlado na tako ogabna ministrska položaja, ki mu ju ponujajo.