Vsi tisti vlagatelji, ki so si v želji po dobičku kupovali zavarovane spomeniške objekte z namenom, da jih bodo spremenili v gradbene parcele v središču prestolnice, so končno dočakali svoj dan. Mednje sodi Jože Anderlič, direktor družbe Mons in obenem dosedanji skoraj stoodstotni lastnik Kolizeja, ki je v zadnjih letih prav 'pridno' skrbel za svoj, na javni dražbi kupljeni »spomenik naravne in kulturne dediščine.« Ker ga ni smel porušiti, sicer bi moral plačati visoko kazen, je poiskal drugačno rešitev. Dopuščal je namakanje strehe, objekta ni ustrezno opremil za primer požara in tako je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo stari Kolizej porušil kar sam od sebe. Zdaj si mane roke in lahko spije šampanjec v svoji restavraciji Polna skleda, saj sta z ministrico za kulturo Majda Širca že podpisala »kulturno varstveno soglasje za raziskavo in odstranitev palače Kolizej ter pogodbo o izravnalnih ukrepih.«
Prav neverjetno, kako se kulturna ministrica trudi, da bi uničenje kulturnega spomenika prikazala kot njegovo vnovično rojstvo. Prepričana je namreč, da bo s podpisom kulturno varstvenega soglasja celo omogočena rešitev kulturne dediščine. Komu meče pesek v oči? Glede na to, da dobro vemo za kakšnega investitorja gre, si sploh ne delamo nobenih utvar, da bo spoštoval zahteve, ki mu jih je naložilo ministrstvo za kulturo. In četudi bi jih spoštoval, so te prav smešne in kažejo na to, da od nekdanjega Kolizeja ne bo ostalo prav nič. Le dekorativen dodatek, vgrajen v bodočo stavbo ali morda shranjen v muzeju, kjer bodo muzealci opozarjali nanj z uperjenim prstom. Žal je odločitev dokončna, ministrica, ki se ima za veliko kulturnico, pa je lahko odločitev o tem, ali se lahko poruši kulturna dediščina, ki »ne more vzdržati iz različnih razlogov« celo sprejela povsem samostojno, mimo soglasja predstavnikov pomembnih ustanov, saj je tako določeno z novim zakonom o varstvu kulturne dediščine.
Sicer pa bi bolj kot s porušenim spomenikom očitno morali sočustvovati z lastnikom Polne Sklede Jožetom Anderličem, ki je že potožil, da je v svoj projekt vložil ne le ogromno energije in dela, temveč predvsem veliko finančnih sredstev. Doslej mu je 'sfrčalo' že 26 milijonov, za njegov novi »spomenik« pa bo moral potrošiti še dodatnih dvesto milijonov. No, nekaj malega, kot je že obljubil gospe ministrici, bo ostalo za streho Cukrarne, za katero pa se obenem že pripravlja dokumentacija obnove in z njo še eno učinkovito sistematično brisanje zgodovinskega spomina našega glavnega mesta.