Gradnja nove Ribje brvi, dolge 25 metrov in široke 3,4 metra, ki bo na istem mestu kot nekdanja lesena brv, je mestna občina Ljubljana zaupala podjetju Makro 5. Na razpisnem natečaju zanjo je zmagala ekipa arhitekta Petra Gabrijelčiča, ki je dejal, da bo iz jekla in stekla narejena brv zaradi nevpadljivosti spoštljivo opozarjala na dominantno Plečnikovo arhitekturo.
Plečnikova skica Ribje brvi
Čeprav se bomo po novi brvi sprehodili že to jesen, je kljub temu še vedno vredno opozoriti na to, da se sedanja brv zagotovo ne ujema s Plečnikovimi željami, izraženimi v pozni jeseni njegovega življenja, ko je še vedno snoval nove in nove ideje, med njimi tudi idejo o mostu, ki bi povezoval Kongresni trg z Mestnim prek majhnega Ribjega trga ob obrežju Ljubljanice. Na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, kjer je poučeval leta 1956, čeprav je takrat dopolnil častitljivih 84 let, je skico mostu zaupal tedanji študentki Alenki Kham Pičman. Ta pa je v diplomski nalogi z naslovom Ribja brv čez Ljubljanico in ureditev Ribjega trga na podlagi njegovih skic predstavila več različic mostu. Z njim je Plečnik zagotovo želel dopolniti simfonijo med njegovimi in Fabianijevimi arhitekturnimi mojstrovinami v tem najbolj očarljivem delu prestolnice, kjer je mogoče opaziti, kot je omenila Alenka Kham Pičman, »kako prav Plečnikova svetla in barvita arhitektura zažari ob soncu, ki nato prijetno požlahtni tretjo dimenzijo.«
Poskus na novo »vižo«
»Plečnikove ideje so se rojevale vsak dan, z Ribjo brvjo čez Ljubljanico je izsanjal Tromostovje in z njim baročno Ljubljano, kjer je tudi njegova klasika, na katero so vplivali secesija, širši mediteranski vplivi, od grškega, rimskega in zlasti etruščanskega, ter renesansa in barok, postala nato poseben barok,« se Alenka Kham Pičman, ki ni le arhitektka, pač pa tudi akademska slikarka, grafičarka in industrijska oblikovalka, spominja z duhovnostjo prepletenih umetniških razsežnosti profesorja Jožeta Plečnika. »Pri vsej Plečnikovi skromnosti čutim njegovo arhitekturo elementarno ter monumentalno kot arhitekturo faraonov, intimnost njegovih ambientov pa pomirja ter vabi k razmišljanju o večnosti.«
»Tovarišica Khamova, poskusite na to vižo,« ji je Plečnik napisal na poslano kartico, ki jo še vedno hrani v spomin nanj in na svoje tedanje diplomsko delo na temo Ribje brvi. » Ob koncu je bil pripravljen sprejeti le klasično in obenem moderno predstavitev mostu iz enega samega obočnega nosilca. Ta nosi pohodno ploščo, z obeh strani zavarovano z balustradnima ograjama, na katerih je šest svetilk s spremljajočimi figurami plesalcev Urške in Povodnega moža in godcev.«
Utrip preteklih kultur
Idejni načrti mostu v razmerju 1 : 100 so bili narejeni leta 1956, v času, ki so ostali danes 82-letni Alenki Kham Pičman v lepem spominu. Takrat se je vsak dan, kot je omenila v svojih zapisih, sprehodila po znanih ljubljanskih ulicah do Grabna, kjer je bila v drugem nadstropju fakultete za arhitekturo risalnica, oazo miru in sproščenosti.
V seminarju Jožeta Plečnika,ki je bil za Alenko Kham Pičman ne le mojster različnih umetnostnih obrti, temveč predvsem genij arhitekturnih kompozicij, si lahko risal, »če te je Plečnik sprejel in če si bil pripravljen na njegov način poučevanja, če si sam slutil njegovo kultivirano senzibilnost, če si prisluhnil utripu preteklih kultur, ki varirajo v prostoru in času.« Vse se je najprej začelo pri črti, neutrudnem Plečnikovem iskanju pravih rešitev s skiciranjem na fin transparentni pavspapir, ki mu je služilo kot pobuda za uresničitev projektov s črnim tušem na šeleshamer papir: »Pri tem delu sta bili potrebna brezpogojna disciplina, vztrajnost in znanje.«
Slovo od plesa na mostu
Tako je nastalo tudi diplomsko delo Ribje brvi Alenke Kham Pičman, znova obujeno na pobudo posameznikov in avtorice v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Izjemno razočarana nad nekdanjo postavitvijo lesene brvi čez Ljubljanico, saj jo je spominjala na leseno »kišto«, je Alenka Kham Pičman začela iskati svojo diplomsko nalogo ter jo v času tedanjega župana Jožeta Strgarja predstavila mestni občini Ljubljana: »Po uradnem naročilu so bili leta 1995 pripravljeni vsi izvedbeni načrti in statika mostu, kar je bilo oddano mestnemu urbanizmu. Ljubljanski urbanistični zavod je že pripravljal gradbeno in dokumentacijsko dovoljenje, realizacija mostu je bila skoraj tik pred zdajci. Inženir Killer, ki je skrbel za statiko, je takrat svoji ženi dejal, počakaj še malo, bova plesala na mostu. Žal se je vse ustavilo, saj je nekdo želel pridobiti še strokovno mnenje fakultete za arhitekturo. To je bilo odklonilno in mostu niso začeli graditi.«
Od žebljička do opaža
Zavrnitev načrta nekdanje Plečnikove učenke Alenke Kham Pičman je nerazumljiva za vse tiste, ki dobro poznajo njeno minulo delo. Študij na arhitekturi, uspešno končan z diplomskim delom pri prof. Jožetu Plečniku leta 1956, je kasneje dopolnila še s študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri Gabrijelu Stupici in Maksimu Sedeju. Po diplomi, v kateri se je posvetila odnosih med figuro in prostorom v slikarskih delih Paula Delvauxa, je naredila še grafično specialko pri prof. Marjanu Pogačniku.
Veliko izkušenj je pridobila ob delu v slovenskem arhitekturnem biroju Danila Fürsta, v projektivnem oddelku v Udevalli na Švedskem, nato še na Finskem. V Köbenhavnu je v arhitekturnih birojih cenjenih danskih arhitektov sodelovala pri risanju kasneje uresničenih arhitekturnih projektov – stanovanjski gradnji arhitekta Jørgena, hiši Morgenshus - hiša bodočnosti, mostičku v parku Muzeja moderne umetnosti v Humlebaeku na Danskem, poslovni stavbi za firmo Burmeister & Wain, motelu pri Kaspijskem jezeru in pri načrtih za tehnično visoko šolo za Dansko ter obnovi stare kamnite hiše.
Po vrnitvi v domovino je Alenka Kham Pičman kot uveljavljena industrijska oblikovalka projektirala notranjo opremo prostorov v biroju Slovenijales in v razvojnem oddelku tovarne Dekorativna v Ljubljani ter v letih od 1979 do 1987 kot docentka poučevala risanje in oblikovanje tekstilij na tekstilnem oddelku Fakultete za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani. Doma in v evropskih državah, na Japonskem, v Kanadi in ZDA je imela več kot 55 samostojnih razstav.
Zagotovo je njeno ustvarjalno delo daleč najbolj zaznamovalo sodelovanje z arhitektom Jožetom Plečnikom. Prav zato je leta 2008 v Narodni in univerzitetni knjižici v Ljubljani pripravila razstavo Plečnikovih skic iz let 1952–1956 ter slik, ki jih je posvetila resni, harmonični in topli Plečnikovi arhitekturi v Ljubljani. Mednje sodi vse do danes žal še vedno neuresničena skica Plečnikove Ribje brvi, četudi je bilo zanjo izdelan načrt do vseh podrobnosti, od žebljička do uporabe nekdanje dotrajane lesene brvi za opaž novega mostu. Ljubljana bi lahko bila bogatejša za še eno delo, ki ga je v želji po lepšanju predlagal arhitekt Plečnik in bi pomenilo monumentalno postavitev zaporedja treh njegovih mostov v sozvočju: Tromostovje, Ribja brv in Čevljarski most. S tem bi se počutili lepo ne le meščani Ljubljane, temveč številni tujci, ki se v Ljubljani najraje sprehajajo prav po tem delu mesta.
