Darko Horvat in bolgarska shema

Slednje je pojasnilo, od kod velik del slabih terjatev do hobotnice, ki jo je ustvaril Darko Horvat. Tokrat bomo v času stopili korak nazaj in pokazali neko precej neverjetno shemo, ki so jo v Bolgariji organizirali Darko Horvat in njegovi Izraelci. Spet boste lahko premierno brali tisto, kar ni bilo namenjeno branju.

Leta 2003 so Factor banka, NLB Maksima in Aktiva Holdings BV v Bolgariji družno ustanovili West East banko. Ta dolgo ni bila nič posebnega, niti ni bila sposobna posebno hitre rasti. Leta 2006 je večinski del odkupila NLB (72,51 %), dve leti pozneje je opravila nov nakup (24,5 %) in s tem postala 97,01-odstotna lastnica te banke, ki se je vmes preimenovala v NLB Banka West East. Zakaj je dokupovala banko, ni jasno, saj jo je lastniško obvladala že s prvim nakupom, razen če ni z državnim denarjem polnila bivših lastnikov. Slednje ne bi bilo nenavadno, če pomislite, kako je NLB prevzemala banke v BiH, toda to je že povsem nova zgodba, vrnimo se raje v Bolgarijo.  

Misterij luksuznega kompleksa ob Črnem morju

Leta 2009 je banka zašla v težave, saj je bilo v kreditnem portfelju posojilo, za katerega je postalo bolj ali manj jasno, da ne bo nikoli vrnjeno. Zgodba je relativno dobro poznana in v slovenskih medijih popisana, v skrajšani različici pa gre takole: leta 2007 je neznani podjetnik ruskega porekla Vladimir Ivanovič Fedulov prek svojega podjetja Vladir najel 8,5 milijona evrov kredita za investiranje v luksuzni kompleks ob Črnem morju. Ker kredita kljub reprogramom ni mogel odplačati, se je bolgarska podružnica NLB začela dušiti s slabim kreditom. Nor kreditni posel z ruskim anonimnežem in razpadanje NLB v Ljubljani sta vodila v prodajo bolgarske podružnice nizozemski finančni hiši TBIF Financial Services, s tem se je leta 2011 banka še enkrat preimenovala in postala TBI Bank EAD. Cena? 15 milijonov evrov, ravno toliko, kolikor naj bi bila vredna investicija Fedulova v črnomorski turizem. Bizarno, kajne?

Zdaj pa naslednje: ali je normalno, da na približno 40 milijonov evrov sredstev in približno 10 milijonov evrov lastniškega kapitala banka odobri 8,5 milijona evrov kredita, in to osebi, ki poleg depozita (sicer težkega 1,1 milijona evrov) in nasedle investicije nima ničesar, niti ne obstaja na podjetniškem zemljevidu? In ne preveč presenetljivo: ko anonimni podjetnik propade, za njim ostane neodplačan kredit, ki se zatakne v grlu bolgarske podružnice NLB, in to v času, ko materinska NLB v Ljubljani že mrzlično prejema kapital paradržavnih dokapitalizacij. Ali ni nenavadno, da je očitno, da kapitalno posojilo nikoli ne bo vrnjeno, NLB pa banko še kar naprej odkupuje, čeprav ima že tako visok delež, da ji tega ni treba početi? Je normalno, da je prodajna cena na koncu celotne avanture enaka vrednosti nasedle investicije? Se vam ne zdi, da se tukaj dogaja nekaj nenavadnega? Da bi poskusili pojasniti, kaj se je pravzaprav zgodilo, moramo začeti odmotavati klobčič na koncu bolgarske avanture, torej pri kupcu.

TBIF je hčerinsko podjetje podjetja Kardan NV. Slednje je morda že res v Amsterdamu, toda v resnici ne gre za nizozemsko, ampak za izraelsko podjetje. Največji lastnik podjetja je Joseph Grunfeld, izraelski mogul, ki je bil leta 2004 obtožen in pozneje oproščen suma zlorabe notranjih informacij pri nakupu delnic podjetja Kardan. Leta 2015 je Grunfeld končal v stečaju. Toda to ni vse, pred lastniškim vstopom v Kardan je Grunfeld delal v Clalu in IDB, dveh izraelskih gigantih, ki ju je leta 2003 prevzel Darko Horvat skupaj z Nočijem Dankerjem. Veste, koga še najdete leta 2011, ko je Kardan odkupoval bolgarsko podružnico NLB, med večjimi lastniki podjetja? IDB, torej podjetje, v katerem sta gnezdila Horvat in njegov lasvegaški partner Danker. Zgodba postaja vse bolj nenavadna.

CELOTEN ČLANEK V TISKANI IZDAJI REPORTERJA