Dan po volitvah policija na vratih Vinka Vasleta

5. december 2011. Dan po volitvah. Zjutraj me po svoje pretrese vest, da policija opravlja preiskavo delovnega mesta Dragice Kotnik, višje državne tožilke in vodje specializiranega oddelka za pregon kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe s posebnimi pooblastili. Malo kasneje izvem, kako je bilo to videti na njenem domu v Kopru. Gre za tožilko, ki ima velike, pomembne izkušnje in tudi uspehe pri svojem delu, ukvarja pa se tudi s tisto razvpito, tudi tragično afero »bulmastifi«. Pokličem na nekaj naslovov in slišim, da je to povezano z njeno preiskavo nekaterih policistov, ki naj bi opravili zelo šlampasto zbiranje dokazov na mestu, kjer so trije psi pokončali človeško bitje. V resnici se zgrozim.

Kasneje izvem, da sta policist in policistka v civilu zvonila na mojih vratih ob deveti uri zjutraj tega dne. Me že ni bilo več doma. Zvečer, okrog 20. ure istega 5. decembra pozvoni na mojih vhodnih vratih. Pred njimi stojita dva moška v civilu, eden mi hitro pokaže službeno značko, nekako ugotovim, da je rekel, da sta s policijske postaje Vič. Ko povprašam, kaj želita, pravita, da moram na neko zaslišanje. Ni problem, pravim, ampak ne vem, za kaj gre. Bom že izvedel, mi pojasnita, a vendar vprašam, zakaj nisem na primer prejel pisnega vabila, a mi ne odgovorita. Zanima ju le, kdaj pridem na zaslišanje. Kaj nimata vabila, vprašam. Da ga imata, pa mi ga ne moreta dati, zato prosita, da jima dam telefonsko številko, na katero me bo poklicala oseba, ki me bo zaslišala. Številko nerad dam, ker še vedno nisem prepričan, kdo sta moška pred mojimi vrati. Vseeno jima dam telefonsko številko, potem odideta.

Naslednjega dne me pokliče ženska oseba in se predstavi, da je s policijske postaje Vič. Takoj protestiram zaradi večernega vznemirjanja in spet vprašam, zakaj nisem dobil pisnega vabila, ampak kar osebni obisk, in to dveh policistov (kasneje zvem, da sta zjutraj bila še dva!). Ker sem malo zoprn po telefonu, pravi, da mi bo pač poslala vabilo, a ji povem, da se bom na policijski postaji takoj oglasil, ker nimam nobene slabe vesti, pa še izvedel bom, za kaj gre.

Čez dvajset minut sem na policiji. Sprejme me policistka P., ki je zelo korektna, v pisarni pa se nama pridruži še njen kolega, in šele takrat izvem, za kaj gre. Za neko psihopatsko ovadbo za kaznivo dejanje goljufije v višini 23 evrov. Še enkrat z besedo: triindvajset evrov!! Dejanje je bilo naznanjeno 11. novembra lani, tožilec pa bi zdaj rad, da me policija še nekaj vpraša. Ni problem, pravim in po protokolu dam za uradni zaznamek vse svoje osebne podatke, zapisnik  je na treh straneh, vsakega posebej moram podpisati, pod vsakim piše osumljenec Vinko Vasle. V zaznamku piše, da sem odklonil navzočnost zagovornika, izjavim, da sem razumel pravni poduk in izjavil, da sem razumel tudi to, da zbiranje obvestil ne bo zvočno ali se slikovno snemalo. Državni tožilec je bil o zbiranju obvestil obveščen ob tej in tej uri. Osumljenec, torej jaz, potem podam izjavo, ki se protokolira, torej zapiše.

Na več mojih vprašanj, čemu so me v enem dnevu obiskali kar štirje policisti na mojem domu in da se mi to zdi nesorazmerno očitanemu sumu storjenega kaznivega dejanja v višini 23 evrov, ne dobim odgovora. Pogovor je sicer opravljen zelo korektno in na postopek pri podajanju izjave nimam nobene pripombe.

Imam pa pripombo na vse drugo prej! Ni problem, če državni tožilec policiji naroči, naj od osumljenca pridobi še kakšno izjavo, po mojem mnenju gre vendarle za ukvarjanje z nečim, kar ni niti na ravni kurje tatvine, tudi če bi bilo kaznivo dejanje storjeno (pa ni, seveda bo ovaditelj dobil kontra dve tožbi: za kaznivo dejanje krive ovadbe in še odškodninsko, a to je druga zgodba!). A kot vem, tožilec policiji ni razložil, da gre za hudo kaznivo dejanje, da gre za nevarnega storilca, za kriminalca, ki se izmika policijskim postopkom, za zločinca, ki se na pisna vabila na zaslišanja ne odziva; da gre za specialnega povratnika.  

Policija je torej morala (!) sama presoditi, da je v zvezi s sumom kaznivega dejanja goljufije v višini 23 evrov potreben poseben postopek, morebiti tudi zaradi imena in priimka osumljenca! Ker sem ta način dojemal in doživljal kot obliko zastraševanja – razlogov za to pač ne poznam – sem s pisno protestiral pri komandirju postaje milice na Viču,  Andreju Medvešku, in čakam na njegovo pojasnilo. V resnici sem se zaradi nesorazmernosti uporabljene metode kar pritožil.

O načelu sorazmernosti pri uporabi policijskih pooblastil je že javno govoril Goran Klemenčič: »Gre za temeljno in najpomembnejše pravno načelo z vidika policijskih pooblastil in za neločljivi del pravne države. Ne gre za neki pravni teorem, da ne bo pomote, to načelo v bistvu loči vladavino prava kot garanta svobodne družbe od znane sintagme ´sem zgolj sledil ukazom ...´. Pravno gledano to pomeni, da je dopustna uporaba le tistih pooblastil, ki so z zakonom določena in so v konkretnem primeru nujna, neizbežno potrebna, primerna za izvršitev konkretne naloge, taka, da z najmanjšimi možnimi posledicami zadostujejo za preprečitev oziroma odvrnitev nevarnosti, ki grozi. Po domače to pomeni, da na vrabce ne streljajmo s topovi. Težko topništvo povzroči nesorazmerno kolateralno škodo.«