Dan Mitchell: Javni primanjkljaj je le simptom, bolezen je vladna razsipnost

Živimo v gospodarskem sistemu, v katerem je tržno gospodarstvo napačno razumljeno. Evropska unija, Evropska centralna banka in vodilne države so se že v principu napačno spopadle z ekonomsko krizo. Nemška politika varčevanja je zgrešena, ker je njeno izhodišče tako. Zahodna družba skuša ozdraviti simptome bolezni, prave bolezni pa ne prepozna. Analiza, ki nam jo v intervjuju predstavlja ameriški ekonomist Dan Mitchell, je v mnogočem neizprosna. Nastavlja pa ogledalo današnji zahodni ekonomski eliti, ki za gesli tržnega gospodarstva in svobodne ekonomije pogosto skriva klice klientelizma in »kapitalizma v korist prijateljev«. Mitchell razlaga, da bi morali začeti pri državi, ki da je vse preveč potratna. Država bi morala vedno biti v drugem planu glede na realno gospodarstvo, a to se ne dogaja. Posledice so vidne v vsakdanjem življenju.

Nemško gospodarstvo v zadnjih dveh četrtletjih stagnira. To je za EU zelo glasen alarmni zvonec: doslej je bila Nemčija med redkimi, ki je evropsko ladjo držala nad gladino. Kam nas lahko pripelje negativna dinamika v Nemčiji?

Ne gre samo za Nemčijo, gre za celotno Evropo, ki se mora spopasti z dolgoročnim izzivom. Vlade so v evropskih državah preprosto prevelike, daleč prevelike. Javna poraba se giblje okoli 45 do 50 odstotkov BDP. Temu je treba pripisati še čedalje izrazitejše staranje prebivalstva ter vse manj otrok in mladih delavcev. Socialni programi države so v današnji obliki »pretežki« in se bodo prej ali slej razpočili. Nekatere evropske države so šle skozi izrazite reforme fiskalne politike v zadnjih letih, a menim, da je to šele začetek. Prišla bo nova recesija, ne vem kdaj, a prišla bo. Pa tudi če je ne bi bilo, bi se zelo težko izognili novi fiskalni krizi. Ne govorim o Grčiji ali Italiji, ampak o Belgiji in Franciji. Sistem pokojnin in države blaginje ne ustreza več realnim razmeram v gospodarstvu. Ljudje se tega ne zavedajo.

Kaj pa Nemčija? Schröder je pred več kot desetimi leti izpeljal več reform, ki so Nemčijo rešile pred hujšimi posledicami zadnje finančne krize. Bo to dovolj?

Nemčija je res izpeljala nekaj občudovanja vrednih reform, a to ni dovolj. Če bi že moral vzeti za zgled katero od držav, bi to ne bila Nemčija, ampak Švica, ki ima zelo vitko vlado: javna poraba je okoli 33 odstkotv BDP, v Nemčiji deset odstotkov več. Če me sprašujete, naj izberem med Nemčijo in Italijo, bom izbral Nemčijo, če bi moral izbirati med Nemčijo in Francijo, bi prav tako izbral Nemčijo. Če pa bi moral izbirati med Nemčijo in Švico, bi izbral to. Ob tem se Nemčija spopada s podobnimi demografskimi težavami kot druge evropske države: starajoče se prebivalstvo in vse manj rojstev.

Tudi Nemčija ne bo več dovolj za Evropo: vsi so se v zadnjih letih obešali na močni Berlin. V trenutku pa, ko omaga tudi Francija, bo to za EU nevzdržno stanje. Se strinjate?

Države nikakor ne bi smele računati na to, da jih bodo iz krize rešili Nemčija in nemški davkoplačevalci. Institucija, ki danes rešuje potapljajoče se države, je Evropska centralna banka. Ta je sicer tako ali drugače pod nemškim nadzorom, a sta dve različni zadevi.

Omenili ste Švico kot primer varčne  in zdrave države. Ali bi lahko našli tako v EU? Mnogi v to kategorijo po zadnjih reformnih korakih uvrščajo na primer Estonijo. Kaj vi mislite?

Če se omejimo na vzhodni blok, so tukaj baltske države, predvsem Estonija. Slovenija je bila ob padcu berlinskega zidu najbogatejša država v Vzhodni Evropi. Politika, ki jo je ubrala v zadnjih letih, pa  delujejo zaviralno: če se bo zdajšnja dinamika nadaljevala, bodo Slovenijo kmalu prehitele najprej baltske države, nato najbrž tudi Češka in Slovaška. Slovenija je imela odlično startno pozicijo, njen nadaljni razvoj pa se je izkazal za povprečnega. Nekatere druge države pa so bile prej precej slabše, a imajo danes precej hitrejšo rast. Ob zdajšnjem tempu Slovenija v petih letih ne bo več vodilna država na Vzhodu, v dveh desetletjih bi bil slovenski zaostanek lahko že zelo izrazit.

Glavna težava slovenske tranzicije je bila visoka stopnja podkupljivosti in netransparentnosti na prehodu v normalne standarde tržnega gospodarstva.

Vsaka tranzicijska ekonomija je imela težave s korupcijo. Insajderji so se okoristili v postopkih privatizacije, nastali so klientelistični krogi. Slovenija pa se zaradi odlične startne pozicije najbrž ni nikoli zavedala, kako potrebne so resne reforme. Nikoli se jih ni lotila: pri vas niste nikoli imeli enotne davčne stopnje, niste niti omejili javne porabe. Slovenija je bila preveč optimistična glede svojih sposobnosti in si ni nikoli prizadevala izboljšati svojih razmer.

Pojem nacionalnega interesa in tovarišijskega kapitalizma pa ohranjajo in napajajo klientelizem v slovenskem gospodarstvu.

Ja, to je zelo rodovitna podlaga za razvoj korupcije: politiki po državnih podjetjih zagotavljajo službe sorodnikom, prijateljem in znancem. Gre za zaposlovanje delovne sile, ki nima nobene dodane vrednosti. To ne obremenjuje samo davkoplačevalcev, ampak je tudi gospodarstvo precej manj učinkovito.

Spada Slovenija po gospodarski mentaliteti v sredozemski pas skupaj z Grčijo, Italijo, Španijo in Portugalsko?

S Slovenijo je nekako tako kot s severno Italijo. Ljudje so izobraženi, ekonomsko okolje je produktivno, potencial za obogatitev je velik. Slovenija pa se mora, tako kot je značilno za južno Italijo, spoprijeti tudi s politiki, ki jo zelo ovirajo. Politični sistem Slovenije je zelo podoben južnoevropskemu. Ljudje so torej bolj severnoevropski, vlada pa bolj južnoevropska.

Omenjali ste težave Francije. Bi lahko bila ta država naslednji veliki evropski bolnik?

Ja, lahko bi bila. V Evropi je ta trenutek neko lažno zatišje. ECB in trojka rešujeta »klinične primere«, zdajšnje nizke obrestne mere na posamezne vladne obveznice pa niso realne. Države niso še izpeljale vseh reform, da bi si lahko »zaslužile« tako nizke donosnosti na državne obveznice.

Gre za še en milni mehurček?

Ta opis bi lahko primerno ponazoril zdajšnje razmere. Ko bo mehurček počil, bo hudo. Mislim sicer, da bomo prej priča še eni fiskalni krizi v Italiji, Grčiji, Španiji ali Portugalski, preden bo kriza prizadela Francijo ali Belgijo, a nazadnje bo zajela tudi ti dve državi, ki sta podvrženi vsem že naštetim simptomom: staranje prebivalstva, prevelika javna poraba, prehudo davčno breme. Ne vem torej, koliko časa bo še tako, a kriza bo prizadela tudi Francijo in Belgijo.

Kako bodo zdajšnje četrtletne slabe rezultate velikih držav, predvsem Nemčije, občutile tiste države, ki so izvozno usmerjene – med njimi je tudi Slovenija?

Razumem, da so za izvoznike zelo pomembne tudi kratkoročne ocene in napovedi, a najpogosteje te napovedi ne povedo veliko. Vselej je treba gledati širšo sliko in dolgoročne kazalce. Dolgoročno je triodstotna rast dober makroekonomski kazalec, enoodstotna rast stagnacijo, ničodstotna rast, kakršna se napoveduje številnim državam, pa prinaša zelo velike težave. Dinamika, ki se danes dolgoročno kaže za številne evropske države, je vse prej kot optimistična. Tudi slovenski izvozniki nikakor ne morejo r vplivati na kratkoročno dinamiko v Nemčiji: upati pa morajo, da bodo Nemčija, Francija in druge države izvedle potrebne reforme, ki bi dolgoročno lahko obrnile danes klavrno ekonomsko sliko. Ne bi se smeli ukvarjati s kratkoročnimi spremembami, ki niso nadzorljive, pozornost bi bilo potrebno posvečati usmerjanju dolgoročnih kazalcev.

Dolgoročno: kakšne so po vašem mnenju možnosti, da bi vlade velikih držav res izpeljale tiste reforme, ki bi lahko prinesle preobrat?

Sem pesimist, in to iz dveh razlogov. Prvi je vezan na demografsko sliko Evrope: ko se delovno aktivna populacija krči in so ljudje vse starejši, je težko vzdržna tudi relativno vitka socialna država. Če želi Nemčija obstati, se ne sme zadovoljiti z reformami, ki jih je izpeljala v preteklosti. Merklova pa reformnega zagona nima. Podobno je v Franciji: Sarkozy ni bil človek reform, tudi Hollande ni. Parizu primanjkuje tradicija klasičnega liberalizma. Iz vsega tega bi težko našel oprijemališča za optimizem. V EU, pri tem  je morda Nemčija redka izjema, se ljudje še niso spoprijaznili z logiko, da lahko porabiš samo toliko, kolikor si proizvedel. Preprosta matematika. Splošno gledano sem torej pesimist. No, obstajajo tudi zgodbe o uspehu. To je Švica, to so nemške reforme, izpeljane v času Schröderja, to so reforme v nordijskih državah. Kljub temu pa ne moremo mimo vseh naštetih negativnih kazalcev, ki onemogočajo nastanek ustvarjalne Evrope, ki bi povečevala število delovnih mest.

Kako naj torej preživi EU, morda še bolj žgoče vprašanje, kako naj preživi evroobmočje?

Evro kot valuta doslej ni bil posebno uspešen. ECB se je po drugi strani deloma odpovedala svoji suverenosti, da je pomagala reševati prezadolžene države. Če bi na primer jaz bil Italijan, bi molil, da evro ne bi propadel: če bi še obstajala lira, bi jo politiki najbrž že zdavnaj spravili na nično vrednost. Monetarna politika evra je v bistvu nemška monetarna politika: za Italijo, pa tudi za Grčijo in druge podobne države, je dejstvo, da so podvržene evrski monetarni politiki, garancija za obstoj. Tega pa ne moremo imeti za uspeh evra oziroma evroobmočja. Pravi izziv za evroobmočje ni skupna valuta, ampak socialne politike in različna stanja gospodarstva v različnih članicah evroobmočja.

Pri tem bi rad povlekel vzporednico z ZDA: če bi Kalifornija dočakala stečaj, bi dolar zaradi tega ne bil nič šibkejši. Razen če bi ameriška centralna banka FED ne skušala sama reševati zveznih državic. Isto velja za evro in evroobmočje. Če bi ECB ne reševal držav, ki so tik pred zlomom, bi evro ostal močna in stabilna valuta. Če malo karikiram, z zdajšnjo politiko ECB tvega, da se bo evro spremenil v liro.

Bi bilo po vašem mnenju bolj smotrno, da bi Evropa in ECB leta 2010 prepustili Grčijo njeni usodi  – da razglasi tehnični stečaj?

Da.

Pa tudi kasneje Italijo, Irsko, Portugalsko, Ciper in Španijo?

Da. Leta 2008 ali 2009 bi morala Evropa jasno predočiti Grčiji dejstvo, da je ne bo reševala. Atene bi takrat lahko izbirale, ali naj gredo resno na pot reform ali naj razglasijo insolventnost. V primeru insolventnosti ne bi Grčiji nihče več posojal denarja: grški politiki bi se bili prisiljeni lotiti resne reformne politike, ki bi prinesla izravnavo proračuna, ne da bi si pri tem pomagala z bolj ali manj tveganimi posojili. Atene bi morale iti na pot zdrave sanacije javnih financ. Če bi bila Evropa tako odločna z Grčijo, bi to najbrž streznilo tudi druge države kot opozorilo, naj se ne igrajo z ognjem.

Evropa bi morala zato morala reagirati z jasnim sporočilom, da bo pri tem odločna in nepopustljiva.

Pri tem bi lahko uporabili prispodobo o lenem stricu. V vsaki družini se najde neki »leni stric«, ki mu ni do dela in ki se preživlja iz dneva v dan na ramenih drugih članov družine. Enkrat mu finančno priskoči na pomoč mama, drugič brat, tretjič stari oče. Vseskozi ga kdo rešuje in tako posredno podpira njegovo lenobo. Dokler bo družina tega strica vzdrževala, bo užival v življenju lenuha. Drugače pa bo, ko bo ta stric prisiljen poskrbeti sam zase: opustil bo pijačo, ne bo zahajal v igralnice vsak dan, postal bo urejen, zaživel bo bolj produktivno. No, v evropskih razmerah je Grčija brezposelni pijani leni stric. Trojka pa je tisti družinski član, ki sicer stricu teži, naj si že enkrat uredi življenje, a mu kljub temu še vedno posoja denar. Če bi Evropa pred petimi ali šestimi leti rekla Atenam, naj nujno sami poskrbijo za svoje težave, če se želijo izogniti najhujšemu, bi bila slika danes najbrž drugačna. Nekaj korakov naprej v Grčiji je bilo zaznati, a precej manj od tega, kot smo si pričakovali.

Kateri stric ali bratranec je Slovenija?

Slovenija je tisti stric, ki je načeloma marljiv in priden, a v določenem trenutku zaide v težave in se iz njih ne izkoplje. Zato potrebuje pomoč družinskih članov, ne zaveda pa se, da si je za svoj položaj kriv sam. Ni še Grčija, a če se stvari ne spremenijo, bi se Slovenija lahko temu statusu približala morda v dveh, petih ali desetih letih. Res je, da je v zadnjih petih letih javni dolg v Sloveniji zelo narasel, a po mojem je za Slovenijo bistvenega pomena druga težava: vlade je daleč prevelika. Javna poraba se približuje 50 odstotkom BDP, kar je za tranzicijsko državo zelo hudo. Ko je vse več ljudi življenjsko odvisnih od socialne države in od državnih jasli, vse manj pa je takih, ki delajo v produktivnih sektorjih, postane to nevaren precedens. Slovenija je kot član družine, ki je bil v dobri formi, a je potem začel lenariti, posedati na kavču, kaditi in piti. In to takrat, ko bi se moral pripravljati na pomembno tekmo. Na tekmo proti zagrizenim nasprotnikom, kakršna sta Estonija, Slovaška in vse druge države, ki živijo v konkurenčnem okolju. Slovenija se na to tekmo pripravlja slabo in trenira pod potrebnim nivojem.  Recept pa bi lahko bil ta, da ne stiska pasu pri davkoplačevalcih, ampak pri javni porabi.

Sestava slovenskega proračuna namenja največji delež pokojninam (približno 14 odstotkov), sledijo socialni transferji in plače zaposlenih v javni upravi. Kako bi morala država poseči na tem področju?

Slovenske realnosti ne poznam, osrednja težava pokojninskega sistema v Evropi pa ni višina pokojnin, ampak to, da ljudje lahko gredo v pokoj mnogo prezgodaj. ZDA, Nemčija in nordijske države premikajo meje upokojitve na 65. leto starosti, medtem ko se v številnih evropskih državah ljudje lahko upokojijo pri petdesetih ali najkasneje šestdesetih letih. Človek ne more po upokojitvi še 40 let živeti na ramah države. Ni dovolj mladih delavcev, da bi ta sistem vzdrževali. Če pogledamo problem plač v javnem sektorju, lahko spet govorim samo o splošni evropski sliki, ker slovenske ne poznam. Ampak splošna slika kaže na to, da so plače v javnem sektorju previsoke v primerjavi s tistimi v realnem gospodarstvu in produktivnem sektorju. Baltske države so v krizi rezale plače delavcev v javni upravi do 25 odstotkov. Razumem sicer, da je rezanje plač ekstremno sredstvo samo v zelo hudi krizi: rešitev bi zato morala biti zamrznitev plač za določeno obdobje. Država lahko tako veliko prihrani. Socialni transferji so navadno predstavljeni v paketu, to je bolj ali manj praksa v vseh državah. Ta paket omogoča marsikomu zaslužek, ki je višji od tega, kar bi dobil kot plačilo v službi. Zakaj bi torej nekdo vstal s kavča in iskal delo, če pa lahko podoben znesek dobi z brezdeljem na račun davkoplačevalcev. Država mora ustvariti okolje, v katerem se služba bolj splača kot poležavanje doma. Gre za vprašanje, kaj se bolj splača: biti odvisen od socialnih prispevkov ali iskati službo.

Če imamo na eni strani pretirano državno porabo, so na drugi strani tudi visoki davki, ki bi morali uravnotežiti odhodke iz državne blagajne. Kako bi bilo treba ukrepati, da bi se država ne zatekala k obdavčevanju kot najenostavnejši poti za uravnoteženje proračuna in iskanje političnih točk?

Socialni transferji ter širokosrčno odmerjanje državnih sredstev posameznim kategorijam prebivalstva je lahko zelo učinkovit način kupovanja glasov. Pa ne samo to. Pri tem dejansko naletimo na širši problem, ki ga svetovna politična in ekonomska javnost ne gledata s pravega gledišča. Vsi razglašajo, da sta javni primanjkljaj in javni dolg največja problema današnjih dni. To ne drži, problem je prevelika javna poraba: primanjkljaj in javni dolg sta samo simptoma. Spet bom povedal v prispodobi: vzemimo, da človeka boli glava in gre na preiskave v bolnišnico. Tam mu odkrijejo možganskega raka: a se bo zadovoljil z aspirinom za pomiritev glavobola? Ne, gotovo ne. Aspirin je samo kratkoročna rešitev za glavobol, glavni cilj pa je to, da se premaga bolezen. Prav tako  je z državami, ki se ukvarjajo z javnim primanjkljajem in dolgom: to sta samo simptoma. Glavna težava, bolezen družbe je prevelika javna poraba. Švica je uvedla pravilo gornje meje pri potrošnji vlade, ki se določa na podlagi petih let in rasti BDP. Načeloma mora rast BDP vedno presegati rast javne porabe: tako se že v načelu izognemo problemu čezmernega javnega primanjkljaja. Tega se Švicarji držijo in tako dosegajo proračunske presežke. Ta uspeh ni posledica nadzora javnega primanjkljaja, ampak nadzora javne porabe. To je ključ reševanja pravih vzrokov za krizo, vse drugo so samo pozitivne posledice. Torej: treba je zmanjšati javno porabo države.

V zadnjih letih so številne države zakonsko uredile vprašanje zlatega fiskalnega pravila, ki določa izenačitev prihodkov in odhodkov. Nekatere so to celo zapisale v ustavo. Ta pristop pa je, če vas prav razumem, po vašem mnenju zgrešen, ker rešuje simptome, ne pa vzrokov za bolezen. Drži?

Da. Tudi teorijo, ki sem vam jo predstavil, bi lahko poimenovali zlato pravilo. A gre za drugačen tip zlatega pravila. Zasebni sektor mora rasti hitreje kot javni. Če bi sledili temu zlatemu pravilu, po katerem je potrebno nadzorovati javno porabo, bi ne imeli težav s presežnim primanjkljajem in visoko stopnjo javnega dolga. Če pa sledimo logiki zlatega pravila z izenačevanjem odhodkov in prihodkov, bi logika politikov bila ta: »Imamo primanjkljaj? Zvišajmo davke, pa bo stvar uravnotežena.« Tako pa ne gre. Zato moramo biti pozorni predvsem na javno porabo in ne na primanjkljaj. Sedaj politika deluje z napačnimi postavkami.

Je sploh kdo zainteresiran za to, da bi spremenil napačno gledanje na jedro problema?

Švica. Omejitev porabe so potrdili državljani na referendumu s 84 odstotki.

Toda Švica je zunaj EU.

Problem je politične narave. Dogovor o omejevanju javne porabe morajo skleniti vsi pomembni politični igralci in vse reprezentativne stranke. Samo tako se lahko zagotovi vzdržnost teh ukrepov: vsi se morajo z njimi strinjati, izvajati pa se morajo ne glede na to, kdo je v vladi. Nemčija in Avstrija imata zlato pravilo, a tisto »napačno«, ki je osnovano na izravnavanju proračuna. Tudi trojka je v svojem nadzornem delu vzela za izhodišče napačno postavko.  Hongkong in Singapur pa sta se vprašanja lotila na pravi način. V Hongkongu so se odločili, da bo javna poraba vselej manjša od 20 odstotkov BDP.

Kako ocenjujete različen pristop k ekonomski politiki trojke ali Nemčije, ki zagovarjata varčevalno politiko, in ECB, ki je pod Draghijem vpeljala ekspanzivno politiko poceni posojil?

Najprej moramo razumeti, kaj je pravo varčevanje. Pravo varčevanje je posledica manjše javne porabe, ne pa zviševanja davkov. V Evropi poteka boj med keynesianci, ki zagovarjajo več javne porabe, in zagovorniki varčevanja, ki pa na ta pojem gledajo z napačne perspektive. In to je zame prava frustracija. Namesto te dialektike, ki ima na eni strani zagovornike višje javne porabe, na drugi pa zagovornike višjih davkov, bi morali slediti politiki nižje javne porabe in nižjih davkov.

ECB ima pri tem vlogo razdvojene osebnosti, je hkrati dr. Jekyll in mr. Hyde. Njena fiskalna politika temelji na varčevanju, monetarna pa na keynesianizmu. Skupaj z Evropsko komisijo in Mednarodnim denarnim skladom nalagajo državam varčevalne ukrepe, hkrati pa spodbujajo posojila z izjemno nizkimi obrestnimi merami. Najmanj kar lahko rečemo, je to, da je ECB zmedena.

Zakaj je Mario Draghi izbral to razdvojeno politiko?

Ko je začel politiko nizkih obrestnih mer in odkupovanja obveznic tveganih držav, je dejal, da bo »storil vse, kar bo potrebno«. Ni pa bilo jasno, na kaj je s tem natančno mislil. Na rešitev evra? Bankrot Grčije evra ne bi ogrozil. Kar je meni jasno, je to, da je Draghi dolgoročno oslabil ECB: namesto da bi se usmeril na monetarno politiko, je začel reševati sredozemske države. Uspelo mu je sicer rešiti te države. Kakšna pa je bila cena tega reševanja? Po mojem mnenju sploh ne gre za reševanje, ampak za kupovanje časa politikom, ki še naprej ne bodo izvajali potrebnih reform. Šokterapija bi bila po mojem mnenju veliko bolj učinkovita. Države bi bile prisiljene pomisliti na prave rešitve. Draghi razmišlja o kratkoročni stabilnosti, ki pa bo po mojem mnenju pripeljala do porazne dolgoročne nestabilnosti.

Kako komentirate Draghijevo politiko referenčne obrestne mere na ravni 0,05 odstotka kot sredstvo za boj proti deflaciji?

Gre za napako, čeprav najbrž ne za usodno. Nizke obrestne mere ne zaganjajo gospodarstva: v ZDA smo imeli nizke obrestne mere zadnjih pet let, a ni bilo želenega zagona. Japonska ima nizke obrestne mere že dvajset let, a prav tako ni bilo znakov okrevanja. Že spet: rešitev je manj javne porabe, manj davkov. To, kar sem v intervjuju že večkrat ponovil. Poenostavljen in poceni dostop do denarja ne rešuje težav, je lahko le kratkoročni obliž. Gre za prenašanje težav v prihodnost, ne za njihovo reševanje.

Vse pogosteje se pojavlja ideja o devalvaciji evra proti dolarju. To naj bi dalo krila evropskemu izvozu. Kakšno je vaše stališče glede tega?

V ZDA razmišljajo enako, na Japonskem razmišljajo enako in tudi na Kitajskem razmišljajo enako. Kako se bo torej izpeljala strategija, če vsi razmišljajo samo o pocenitvi valute? Dejansko gre za igro, pri kateri bodo vsi poraženci. Devalvacija valute pomeni ošibitev lastne ekonomije, ker se tako ustvarja dolgoročna umetna inflacija.

Kako bi s tega vidika lahko povlekli vzporednico med EU in ZDA. Tudi onkraj Atlantika so v zadnjih letih izbrali ekspanzivno monetarno politko. Kakšne so razlike med staro celino in novim svetom?

ZDA so imele finančno krizo let 2008, ki nas je pripeljala v recesijo.  Bush in Obama sta izdelala  svoj paket pomoči za ameriško gospodarstvo, kar ni bilo v redu. Javni primanjkljaj se je močno povečal in presegel tisoč milijard dolarjev, ekonomija pa je stagnirala. Leta 2010 so republikanci prevzeli predstavniški dom in od takrat se javna poraba ni več povečala. Gospodarstvo je dobilo nov zagon, javna poraba se je zmanjšala z vrednosti 1.400 milijard dolarjev na kakih 500 milijard dolarjev. Razlog za to zmanjšanje je vsekakor zajezitev javne porabe. Rast je za naše razmere še nizka, a tudi ta se je začela šele po zamrznitvi javne porabe. To bi morali razumeti tudi Evropejci.

Ločnica, ki je ZDA postvila spet na tirnice rasti, so bile po vašem mnenju zadnje t. i. mid-term, vmesne volitve leta 2010, ko se volijo samo kongresniki in senatorji in ko so kongres prevzeli republikanci. Kaj si obetate od takih novih volitev čez dober mesec dni?

Analitiki napovedujejo, da bodo republikanci dobili večino tudi v senatu. Američani so nezadovoljni z Obamovo zdravstveno reformo, z davčno zakonodajo. Med ameriškimi volilci najbrž res prevladuje libertarno-konservativni občutek. Dokler pa bo v Beli hiši demokrat, kongres pa bodo nadzorovali republikanci, bomo imeli pat pozicijo. Skratka nič se ne bo zgodilo. Jasno, bolje, da se ne zgodi nič, kot pa da se sprejemajo negativni ukrepi. Ampak zavedati se moramo, da prihaja čas, ko bomo morali dinamiko dogajanja obrniti iz stagnacije v pozitivno smer. Ta sprememba bo lahko nastala po letu 2016: Hillary Clinton nima take karizme, da bi demokrate popeljala do nove zmage. Republikanci bodo zato najbrž letos osvojili senat, čez dve leti pa imajo zelo dobre možnosti, da svojega kandidata pripeljejo v Belo hišo.

Kdo bi bil po vašem mnenju primeren republikanski kandidat za predsednika?

Ne vem, ali ima kdo tako karizmo, kakršno je imel Reagan. Vem pa, da je nekaj takih kandidatov, ki bi lahko bili izvoljeni in bi imeli ustrezno politiko. V mislih imam naslednja imena: Rand Paul, Marco Rubio, Scott Walker, Bobby Jindal. Ti bi lahko zmagali, hkrati imajo vsi dokaj jasne pojme glede nujnosti politike, ki poudarja prosti trg.

Dejali ste, da potrebujejo ZDA novega Reagana. Potrebuje tudi Evropa novo Thatcherjevo?

Potrebovala bi novega Ludwiga Erharda, nemškega ministra za finance, ki je vodil projekt reševanja Zahodne Nemčije po drugi svetovni vojni.

Kako pa vidite ljudi, ki danes vodijo po Evropi? Govorili smo o Draghiju, delno tudi o Merklovi. Kako ocenjujete Junckerja?

Evropska komisija zaradi birokracije nima prav veliko moči: intervenira lahko pri regulaciji, drugače pa je dokaj birokratska institucija. Odločilno moč imajo še vedno posamezne države. Komisija je, splošno gledano, dokaj liberalno usmerjena, a na fiskalno politiko nima prav velikega vpliva.

Med idejami, ki jih zagovarjate, je tudi enotna davčna stopnja. Ta koncept pa je v Evropi zelo nepriljubljen. Očitajo mu, da zapostavlja socialno šibkejše sloje.

Enotna davčna stopnja pomeni nizke davke in hkrati onemogoča dvojno obdavčevanje. Za zagon gospodarstva je to izjemnega pomena. Enotna davčna stopnja je motivacija za podjetnike, da so bolj produktivni. Ideja, da tak sistem obdavčevanja ruši družbeno solidarnost, nima nobene podlage. Zmeraj bogatejši plačujejo več davkov, ker več zaslužijo.

Da, a pri enotni davčni stopnji ni progresivnosti obdavčevanja, principa, ki ga zagovarjajo v Evropi.

Meni pa je prav ideja progresivnosti tuja. Kdor zasluži več, plača višje davke, ampak na isti osnovi. Če zagreši kaznivo dejanje bogataš ali revež, bo kazen enaka. Progresivnost obdavčevanja pomeni višjo kazen za bolj produktivne sloje ljudi. Zakaj?

Kako ocenjujete knjižno družboslovno uspešnico zadnjega leta, Kapital v 21. stoletju Francoza Thomasa Pikettyja, ki zagovarja stališča, nasprotna od tistih, ki jih vi zagovarjate: od intervencionizma države do višjih davkov. Zakaj je ta knjiga taka uspešnica?

V ZDA so izvedli študijo, ki je pokazala, da ima knjiga, ki jo omenjate, dokaj neslavni rekord. V elektronski različici ima najslabše razmerje med prodajo in branostjo. Ljudje so si jo naložili na kindle (elektronske bralnike), a je niso prebrali. Veliko levičarjev jo je kupilo, ker so se tako počutili bolje. S tem je obogatel Piketty s knjigo, v kateri se pritožuje nad bogataši. Glavni problem knjige je vsekakor ta, da je zgrajena na neobstoječih postavkah. Nekateri so poudarjali napačne podatke in zgodovinske rekonstrukcije. Ampak to je bistveno manj pomembno od dejstva, da so glavne hipoteze knjige povsem izmišljene. Piketty med drugim pravi, da je ekonomija toga in negibna veda, da gospodarstvo ni dinamično in da ne more rasti hitrje. To je nesmisel. To je tako, kot bi nekdo izdal knjigo, v kateri piše, da je dva in dva enako pet. To je zgrešena premisa, pa čeprav gre za uspešnico.