Slovenija je v resnici performans! Spomnim se umetnika, ki je v parku Zvezda pred leti na vrvi obesil spodnje perilo – gate, majice in nogavice. Umetniška in kritiška srenja je drvela gledat to čudo, ki je pripovedovalo davno zgodbo o tem, da je Slovence pred potujčevanjem reševala samo kultura. Na tem kraju, v tem parku zdaj naš župan Zoran Janković razkazuje umetnine 21. stoletja – podzemne garaže, ki kot performans seveda sodijo v center mesta. Tako kot garaže pod Plečnikovo tržnico, ki so še bolj povedne in umetniško izpovedne! Govorijo nam o tem, da je tudi spodaj nekaj, da ni nujno, da je umetnost kapitala vidna, da je posameznikom marsikaj prikrito, ker nočejo videti in vedeti, kot tista skupina državljanov, ki se je organizirala v nekakšno nagajanje z imenom Tržnice ne damo.
A pred njihovimi nerazumnimi in antiumetniškimi izpadi kljub temu nastaja umetniški projekt, del Jankovićevih performansov, ki so vrhunec dosegli v Stožicah. Tam so zdaj neki kriminalistični uradniki, ki seveda o umetnosti, zlasti pa ne o množični arhitekturi nimajo pojma. Janković je pa tako in tako že povedal, da je to zarota ministrice za lokalno samoupravo in tistih škodoželjnežev, ki vse gledajo skozi davkoplačevalski denar. In županov prispevek k umetniški izpovednosti mesta Ljubljane je dolg, ki ga je Janković naredil še kakšnim petim generacijam. Torej ne bosta nastradala samo njegova sinova, ampak njuni otroci, otrok otroci, vnuki pravnukov itn. Pravično.
Mene na primer navdušuje Jankovićev Mesarski most. Z njim so zaslužili vsi – Zidar, umetnik, ki na tem mostu razstavlja trupla, in meščani – če komu na tem mostu zaradi poledice spodrsne in preživi, lahko mesto toži za lep denar. V krizi je to pomemben neobdavčeni prihodek. Mesarski most je tudi performans za kolesarje – steza je speljana zelo navdahnjeno in opazovalci pešci lahko vsak dan gledajo Cirque du Soleil ali po domače Sončni cirkus.
Že prestolnica države nam govori o tem, da smo center evropske kulture. Če pa gremo zdaj čez Trojane v štajersko prestolnico, potem dokazujemo, da smo delo širšega performansa, ki ga sicer vsak dan posebej uprizarja naša vlada s Pahorjem na čelu in ob pomoči trojčka plus Karl! Ko je namreč realnosti odtujeni umetnik Dragan Živadinov slišal, da ne more dobiti več kot sto tisoč evrov za svojo opero o Gagarinu, je izvedel v resnici performans v pisarni umetniškega šefa Evropske prestolnice kulture Mitje Čandra: vrgel je stol po pisarni, s čimer je umetniško prevedeno povedal, da je malo stolov in veliko riti. Ali drugače: umetnikov, ki bi gulili državni denar je več, kot je denarja. Res je, da ta umetniški izpad Živadinova ni imel dramaturškega vrhunca – recimo, da bi Živadinov na odprti sceni davil Čandra kot Otelo svojo izbranko. Ali pa bi ga zaklal, kot je gledališče Pupilije Ferkeverk pred desetletji na odru zaklalo kuro, in so umetniški kritiki padala v nezavest od navdušenja.
Škoda, da se pri nas še ni primerilo to, da bi umetnik zaklal umetnika, a za to je še dovolj časa recimo ob odprtju prireditev v Mariboru kot evropski prestolnici kulture. Škoda tudi, da je odstopil Pandur, a menda mariborska elitna srenja načrtuje, da ga tokrat ne bo nagnala iz Maribora, ampak bo izvedla performans in Pandurja utopila v Dravi v neposrednem televizijskem prenosu, vse skupaj pa bi komentiral mariborski intelektualec tipa Boris Vezjak. Ni kulture in ni umetnosti brez neposrednih žrtev.
Kultura v Sloveniji je v resnici performans za umetnike in denarnico! Je pa obča sramota, da se bolje prodajajo kuharske knjige kot slovenski sodobni literati. To v ideološkem, političnem smislu pomeni, da nam gre še predobro – kaj bo siromaku kuharska knjiga? Tako sta se celo žlahtna založnika Vale-Novak odločila, da skozi želodec ne gre samo ljubezen, ampak tudi transakcijski račun. Ker pa je tudi kuhanje umetnost, je tudi kuharska knjiga literatura. Sicer pa se najboljša literatura vključno s slikarstvom dogaja po mestnih fasadah. Ilegalne trojke, kot med okupirano Ljubljano, na fasado narišejo enormni falus, zraven pa dopišejo: takole nam vladajo. To je pretiravanje v velikosti in trdoti. Pahor namreč vsak dan dokazuje, da je v resnici zelo mehak premier, ki nam hoče samo dobro. Če se to dobro ne zgodi, je to samo umetniško znamenje, da moramo svojo prihodnost iskati sami.
Potem jo eni iščejo za približno milijon evrov v vesolju (Živadinov), drugi pred zavodi za zaposlovanje, kar je po definiciji množična kultura, tretji pa na pokopališčih, kar sodi v zvrst drame ali celo črne komedije. Črne komedije v primeru, da nekoga, ki je umrl zaradi umetniške pokojnine (beri igralci), pokopljejo na državne stroške in mu objavijo osmrtnico v vrednosti petih umetnikovih pokojnin. A tudi to je lahko performans.
Zaradi vsega tega sta naša vlada in koalicija čista umetnost, Pahor pa kralj Lear, ki momlja v tragediji: »Ob meni pa nikogar? Čisto sam?« A ta njegova umetniška vloga še ni dokončana – za zdaj se zaradi koalicije meša samo ljudstvu, ki parlamentu pravi cirkus, vladi pa teater. Samo Hamleta še ni na vidiku, čeprav nekateri trdijo, da je zaradi padca malega dela na referendumu minister Ivan Svetlik v resnici Ofelija.
Se bo vrgel v Savo?
P. S.: Med vsemi ministri je najbolj prikupno zmedena gospodarska Darja Radić! Ne veš, ali se šali ali misli Zares.