Damir Črnčec: Cena naivnosti

Konec decembra 2015 bo Slovenija resnično demokratična država, država vladavine prava, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družb zadovoljnih, srečnih in optimizma polnih posameznikov. Država, kjer ni bil potreben Odbor za človekove pravice in temeljne svoboščine – Odbor 2015, ker je Odbor 2014 opravil svojo nalogo. Odbor 2014 je izpolnil prva dva cilja, ugotovil krivico v primeru Patria zoper šefa demokratične opozicije in postavil trdne temelje za uresničitev tretjega cilja, uveljavitev resnične vladavine prava na Slovenskem. Odbor 2014 je temeljno zgodovinsko nalogo opravil, ko je razkril blišč in bedo slovenskega pravosodja, od množičnega kratenja človekovih pravic na sodiščih do razkritja poraznih sodnih statistik. Imamo nadražje, a hkrati najmanj učinkovito sodstvo v Evropski uniji, sramotno dolge roke reševanja sporov in ponižujoč ugled pravosodja. Po vsem, kar je naredil Odbor 2014 v dobrega pol leta, od 20. junija naprej, slovenska veja oblasti, imenovana sodna veja, nikoli ne bo več enaka.

Čas pravosodnega nojevskega tiščanja glave v pesek je minil. Prihaja čas, ko bo veter odgovornosti, transparentnosti, uspešnosti in učinkovitosti zapihal po sodnih sobanah. Začetek pravosodne samokatarze se začne pri vrhu ali glavi tako sodnije kot tožilstva. Obe vrhuški sta simbol vsega, kar ni prav, simbol starega režima. Slovenski ancien régime ne poosebljata kralj in kraljica, temveč aparatčiki, ki so bili del totalitarnega komunizma in so del nove demokracije. Pravosodni ancien régime usiha, tako kot presihajo naša kraška jezera in požiralniki. Počasi, a zanesljivo. Resnična demokracija na Slovenskem bo mogoča takrat, ko bomo vedeli, da se pri nas sodi po zahodnem civilizacijskem pravu in ne po revolucionarnem pravu. Po Pitamičevem in ne Bavconovem pravu! Revolucionarno pravo nima mesta v Evropski Sloveniji. Kozlovska sodba Patria je sodba revolucionarnega prava. Prava, katerega mesto je na smetišču zgodovine, v učbeniku sodobnega prava pa pod opombami z naslovom: Saj ni res, pa je. Sodna farsa in za obtožene tragedija spada v kategorijo prava, ki ga formalno v demokraciji ni, v kategorijo saj ni res pa je, na plebiscitu 23. decembra 1990 nismo glasovali za to. Demokratizacija Slovenije se je izkazala za dosti trši oreh, kot smo si mislili vsi, ki smo bili pred slabega četrt stoletja polni veselja in optimizma. Ancien régime se je izkazal za zelo trdoživega, njegovi nasprotniki demokrati pa za naivne. Vsi ceno takratne naivnosti plačujemo še danes, najvišjo tisti, ki so bili takrat naivni.

Posledica te naivnosti je bila tudi potreba po ustanovitvi Odbora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin – Odbora 2014. Odbora, ki je kot heterogena množica motiviranih, nadomestljivih in dopolnjujočih se posameznikov intenzivno deloval skoraj pol leta. Deloval tako, kot je Mahatma Gandi premagal britanske kolonizatorje. Slovenski ostanki totalitarnega režima pa so se obnašali popolnoma enako. Najprej so nas ignorirali, nato so se nam posmehovali, kasneje nas napadali in potem smo zmagali. Zmaga je in zmage ni. Simbolom pravosodne vrhuške se je čas iztekel, prej kot to spoznajo, boljše zanje. Celovito uresničevanje polne demokratizacije in vzpostavitev resnične vladavine prava pa bo mogoče, ko se bodo pravi demokrati odločili in vzpostavili temelj, imenovan Demos 2.0, katerega glavni cilj bo zelo preprost. Uveljavitev zapisanega v naši ustavi. Kajti vsem (post)totalitaristom, tudi našim, je skupno, da eno pišejo in govorijo, drugo pa počno v praksi. Nam demokratom pa je skupno to, da tisto, kar je zapisano, tudi mislimo, prakticiramo in izvajamo. Edino takšen temelj, ki omogoči mandat na volitvah, je porok, da ne bomo po Odboru za varstvo človekovih pravic iz leta 1988, Odboru 2014 potrebovali še Odbor 2020. Seveda ne na takšnih volitvah, kot so bile leta 2014, nad katerimi bo zaradi zaprtja vodje opozicije v politično montiranem procesu tri tedne pred volitvami, vedno senca dvoma o legitimnosti. Na volitvah, ki bodo pravi ljudski praznik.

Slovenija 2014 je srednjeevropska država, polna viharjev v kozarcu vode. Slovenija je polna velikih, nerešljivih problemov, ki čudežno izginejo, ko se zapeljete čez Karavanke. Slovenija, država, kjer je vse zapleteno, kar je v resnici zelo preprosto. Slovenija, polna jugonastalgikov, ki hodijo na dopust in nakupe v Milano, Pariz, London ali New York, Slovenija, kjer oblastniki mislijo, da je doma nad njimi samo še modro nebo, v tujini bo hlapca bič. Slovenija, kjer mislimo, da smo središče sveta. Skrajni čas je, da Slovenci spoznamo in razumemo, da svet ne zanimajo naši viharji v kozarcu vode, naši nepomembni problemi, naša zakompliciranost in jugonostalgija nekaterih. Skrajni čas, da naši oblastniki razumejo, da doma nad njimi ni samo modro nebo, temveč mi ljudstvo; da se v tujini začno obnašati kot enakopraven sogovornik za veliko evropsko mizo in ne kot pasja lutka na zadnji polici mercedesa, ki ima programiran stalni refleks glave. Gor in dol, gor in dol!

Namesto sklepa moja želja. Prva dva stavka iz uvoda v letu, ki prihaja, naj meso postaneta. Se uresničita v vsej celovitosti in popolnosti. Demokrati, Slovenci in Evropejci moramo razumeti, da nam nič ni dano, temveč se moramo za pravico in resnico boriti. Pri tem pogumno in častno vztrajati. Kajti kot nas uči Artistotel: Na tem svetu ne boš nikoli nič naredil brez poguma, ki je najvišja kvaliteta uma, takoj za častjo.