Zadnji teden je bil na mednarodnem prizorišču zaznamovan s terorističnim napadom norega radikaliziranega islamista v Nici, ki je 14. julija na največji francoski praznik, dan padca Bastilje, s tovornjakom pobil 84 ljudi in jih 308 ranil. 15. julij 2016 pa je zapisan v turško zgodovino kot datum, ko so se Erdoganu zložile kocke: dan, kot je dejal, v svoji prvi izjavi, ko je dobil »darilo, blagoslov Alaha«. Vojaški državni udar dela turške vojske je v nekaj urah neslavno propadel. Predsednik Erdogan, novodobni turški sultan, pa je dokončno dobil priložnost, da uresniči svoj rek: »zame je demokracija kot vožnja z avtobusom, ko pridem do svoje postaje, izstopim«.
Oba dogodka imata skupno temeljno podstat, islam, radikalni islam. Islam je v zadnjih letih pospešil svojo rekrutacijo, konvertitstvo na Zahodu, kot derivat pa nastopa radikalni islam, radikalizacija muslimanov v zahodnih družbah. V bistvu je to napad na našo demokracijo, na naš vrednostni sistem, na naš odnos do raznolikosti, manjšin, do svobode, pravičnosti, enakopravnost mož in žena itd. Islam želi in zahteva šeriatsko pravo, totalitarno pravo, ki je v vsem v nasprotju z našimi ustavnimi načeli. Šeriatizacija izhaja iz popolnega razlikovanja med vernimi (muslimani) in nevernimi, s katerimi se lahko počne, kar hoče. Šeriatizacija daje ženskam status tretjerazrednih bitij, ki so stroji za rojevanje otrok. Šeriatizacija deklice po prvi menstruaciji razglasi godne za poročanje, ponekod celo prej. Šeriatizacija narekuje (množična) posilstva žensk, ki se sprehajajo same ali niso zamotane od glave do peta … Govorimo o sistemu vrednot, ki temelji na eni knjigi in vrača Evropo v temačni srednji vek. Vse skupaj je podprto z velikimi finančnimi sredstvi, ki jih dajejo bogate arabske države. Te iste države niso sprejele nobenega islamskega migranta z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, na veliko pa podpirajo gradnjo mošej in džamij po zahodnem svetu. Savdska Arabija, Katar, Kuvajt, Združeni arabski emirati, Oman, Bahrajn, to so ti »zlikovci«.
Turčija na drugi strani je država z milijoni beguncev iz konfliktnih razmer v svoji soseščini, ki pa je razvila tehnologijo zlorabe beguncev kot nezakonitih migrantov za destabilizacijo Evrope. Totalitaristu Erdoganu, ki je za Zahod po državnem udaru nenadoma postal demokrat (sic!), je v letu 2015 uspel veliki met – ošibil je Evropo z migrantskim valom, jo notranje destabiliziral, za nagrado pa prejel milijarde evrov in vizumsko liberalizacijo.
Hvala nesposobni Angeli Merkel za vse, kar se je dogajalo v preteklosti in kar se bo v prihodnosti. Evropa je preplavljena z nezakonitimi migranti in teroristi, sedaj to priznava še gospa dobrodošlica, Merkel. Neposredno s tem je povezan tudi izhod Velike Britanije iz Evropske unije, brez migrantskega vala bi bil rezultat na referendumu drugačen. V to sem trdno prepričan. Teroristični napadi v Parizu lani, letos marca v Bruslju, nedavni na vlaku in množična posilstva v Nemčiji, napad na nosečnico na Nizozemskem, množični napadi na Švedinje, Danke, to so dokazi, da so naši politiki izdali lastno prebivalstvo. Vabljenje nezakonitih migrantskih hord je več kot očitno veleizdaja lastnih ljudi. Račun je izdan in ga bo treba poravnati.
Tudi iz tega konteksta je treba razumeti, zakaj je v velikem delu turške družbe občutek, da Erdogan sistematično uničuje posvetno, Atatürkovo dediščino države. Erdoganu dvakrat v zadnjem času ni uspelo na volitvah dobiti dvotretjinske večine, ki bi mu omogočila absolutno oblast. V zadnjem času je razrešil konflikt z Rusijo in Izraelom. Nato pa vojaški »puč«. Razumeti je treba, da so semena za to v Turčiji bila, da so v zgodovini uspeli trije prevrati in še ena intervencija vojske. Tokrat pa se jim ni izšlo. Zakaj? Upam si trditi, da je bil udar vzpodbujen s strani režima predsednika Erdogana, po njegovi obveščevalni službi MIT ali so zelo zgodaj vedeli, da se pripravlja in ga dopustili.
Vojaški udar je organizirala manjša skupina znotraj vojske, brez podpore vodstva. S tem je bilo že samo po sebi vzpostavljeno veliko tveganje za uspeh. Erdogan je s komunikacijo po internetu in televiziji, z uporabo aplikacije facetime uspelo mobilizirati in nagovoriti podpornike. Paradoksalno je uporabil družbena omrežja, ki jih je prej sistematično zatiral. Pučisti niso sestrelili njegovega letala, ko se je vozil po Turčiji. Zelo hitro so se pojavile Erdoganu lojalne varnostne strukture, ki so začele aretacije vojakov, policistov, žandarjev … V nekaj dneh po udaru je Erdogan odpustil 70.000 ljudi, vojake, policiste, vse dekane, sodnike, učitelje, novinarje, urednike … Seznami so bili zanesljivo pripravljeni vnaprej. Razglasitev izrednih razmer za tri mesece mu bo omogočila dokončen obračun z vsemi pravimi in namišljenimi nasprotniki. Turška demokracija postaja čista turška avtokracija, predsednik pa novodobni sultan.
Kaj to pomeni za regijo, Evropo in Slovenijo? Nič dobrega. Regionalna nestabilnost in konflikti se bodo nadaljevali, Erdogan bo nadaljeval sistematično radikalizacijo in islamizacijo turške družbe. Obračun z vsemi nasprotniki bo zelo krvav. Ali lahko to pelje v državljansko vojno v Turčiji po vzgledu Sirije? Ali bo v Turčiji prevladal islamofašizem? Jugovzhodno krilo Nata je destabilizirano kot že dolgo ne. Evropa ne bo upala preveč obsojati »demokrata« Erdogana zaradi strahu pred novo pošiljko migrantov. Ponovno trdim, da lahko zelo hitro Turčijo discipliniramo z gospodarskimi sankcijami. Samo malo volje in poguma je treba.
In Slovenija? Islamska skupnost v Sloveniji v največjem delu izhaja iz tiste v Bosni. V Bosni so slavili zmago Erdogana nad pučisti, prav tako tam poteka vse večja radikalizacija družbe. Mufti je iz Bosne prišel v Slovenijo pred nekaj leti, z očitno nalogo izvajanja islamizacije Slovenije. Lani je o tem poročal in se zahvaljeval Erdoganu na sprejemu pri njem. Džamija v Ljubljani je simbol tega, kakor tudi želje po džamijah drugod po Sloveniji. V Slovenijo priteka črni denar za islamizacijo, za nošenje rut, burk … Pred vodstvom islamske skupnosti je velika odgovornost. Z besedami in dejanji bo treba pokazati, da verjamejo v demokracijo. Pogrešam namreč ostro obsodbo terorističnih napadov po Evropi, kakor tudi procesa vahabizacije znotraj skupnosti v Sloveniji.