Churchillove Dražgoše

»Bralec naj se sedaj povrne nazaj, da bi se seznanil s temno in kruto zgodbo, ki so jo svetovni dogodki nekoliko prikrili. Kraljevina Jugoslavija je bila po napadu hitlerjevskih sil in posledičnem vojaškem porazu prizorišče nezaslišano krvavih dogodkov. Mladi in hrabri kralj Peter si je pribežališče poiskal v Združenem kraljestvu: z njim so prišli tudi člani kabineta, ki so kljubovali nemškemu napadu. Divja gverilska vojna, ki so jo Srbi skozi stoletja vodili proti Turkom, se je ponovno razvnela v planinah. General Mihailović je bil prvi in najodličnejši prvak, ki je okrog sebe zbral preživelo srbsko elito. Njegov boj, ki se je odvijal skoraj neopaženo v vrtincu svetovnega dogajanja, tvori del 'neskončne človeške bede in trpljenja'. Nemci so se Srbom namreč zoperstavili z morilsko strastjo.« Tako v svojih spominih piše Winston Churchill (Winston S. Churchill, Spomini na drugo svetovno vojno, Plon, Pariz, 1952, str. 136).

V nadaljevanju sporoča, da je odpor kraljeve vojske v domovini zamrl do jeseni leta 1941, za kar izraža britanski premier vse razumevanje: »Nemci so začeli  z morilskim izsiljevanjem. Na partizanske akcije Mihajlovićeve vojske so odgovorili s streljanjem večjih skupin ljudi (od štiri pa do 500), ki so jih za ta namen posebej izbrali v Beogradu. Spričo tega je bil poveljnik jugoslovanske vojske v domovini vse bolj prikovan ob zid. Tisti, ki jim je danes uspelo zmagati (Tito, op. B. M. T.), bodo lahko omajali njegovo (Mihajlovićevo, op. B. M. T.) ime, toda bistrovidnejša zgodovina ga ne bo nikoli izbrisala s seznama srbskih rodoljubov.« (prav tam, str. 137)

Tako je prva avtoriteta odpora zoper nacifašizem razmišljala o situaciji v Jugoslaviji. V Churchillovih očeh je bila Mihajlovićeva vojska kronološko prva, ki se je že v aprilskih dneh leta 1941 uprla okupatorju. Za to ji je svet izrekel vse priznanje, pravzaprav ga izreka še danes. Pripadniki kraljeve vojske v domovini namreč na paradah ob dnevu zmage korakajo skupaj z drugimi pripadniki zavezniških enot (primerjaj za to Stanka Gregorič, Reporter, 33/2009).

Razlog, zakaj je general Mihajlović prenehal z aktivnim odporom zoper Nemce, v nepozabnem romanu obelodanja tudi Dobrica Ćosić (D. Ć., Daleko je sunce, Svijetlost, Sarajevo, 1989). Tam namreč beremo o enaki dilemi: se je vredno upreti okupatorju, če morajo zato umreti nedolžni civilisti, katerih žrtev je summa summarum »najpomembnejši« izkoristek takšnih operacij? Pisatelj, član NOV, odgovarja z zelo veliko skepse, prej negativno, pa je njegovo delo izšlo še v štiridesetih letih 20. stoletja. Nikjer v Evropi se ni dogajalo, da bi vojaške operacije potekale na rovaš – civilnih žrtev. Temna izjema je le Jugoslavija, prav zato je število žrtev 1941–1945 v nekdanji državi rekordno. Po številu ubitih na prebivalca smo na tretjem mestu, za Sovjetsko zvezo in Poljsko.

Kako blizu je še danes nasilje slovenskim komunistom, pričajo prav dražgoške slovesnosti. Ukrojene so po natančnih partijskih potrebah, katerih prva sta prav laž in njena sestrica – demagogija. Do nove definicije tranzicijske politike je prišlo prav na obletnico dražgoške tragedije, ki jo, povzemujoč misel Winstona Churchilla in Dobrice Ćosića, obnovimo v strašljivosti njenega realizma, ne v manipulativnih izpeljavah dogodkov in stvari, ki se sploh niso zgodile.

Na prizorišču novega zaleta Kučanove retorike se je pred 69 leti zgodilo nekaj, kar nima bistvene zveze s partijsko »stvarnostjo«. V izhodišče postavimo podatek, ki negira vsakoletna prizadevanja ZZB in iz nje izhajajoče politike, češ da je šlo za enkratni, prvenstveni fenomen. Mediji ga povzemajo v formuli: »Med NOB-jem je bila to največja bitka na Gorenjskem in do tedaj tudi največja odporniška bitka v nemškem rajhu.« To ni res: takoj po okupaciji Poljske so nastala odporniška gibanja, ki so se množično spopadala z nemško vojsko. Za naš prostor pa so pomembni predvsem podatki, ki smo jih izpostavili v zvezi s Churchillovo refleksijo. Kraljeva vojska v domovini se je kolosalno spopadala z Nemci že v času, ko je avantgarda slovenskega enobeja – KPJ – še čepela v varnem zavetju pakta Ribbentrop-Molotov.

Drugo pa je narava dogajanja 9., 10. in 11. januarja 1942. Vaščani so pripadnike NOV prosili, naj se umaknejo iz vasi, ker za boj nimajo možnosti, pa še represalije bodo. Namesto tega so partizani začeli politično »obuko«, precej pa se jih je že na začetku razbežalo (viri govorijo o 120 ubežnikih). Ko so Nemci prodrli v vas, so se »junaki« umaknili. Ker se je pred obstreljevanjem na en sam kraj (pomenil je mrtvi kot pred ognjem nemških topov) skrila večina prebivalcev vasi, so jih  Nemci z lahkoto obkolili. Eden od vojakov je dvignil roko pravokotno na svoj trup. Tisti moški, ki so lahko šli pod roko, so bili izpuščeni, preostali določeni za streljanje. Pred sovaščani so jih postavili v vrsto in na mestu pobili. Najmlajši je štel 12 let, najstarejši 73 let. Partizani so pobijanje opazovali iz gozda, vendar niso reagirali: še več, čeprav so vedeli za nemške namere, prebivalcev niso posvarili.  Naslednji dan so Nemci vas požgali, ruševine pa minirali.

Skupna bilanca je naslednja: 27 padlih policistov, od tega precej domačih rekrutov. 41 ustreljenih talcev, devet padlih partizanov, 81 ljudi interniranih v nemška uničevalna taborišča (skupaj 131 žrtev). Takšni sta narava in bilanca »največje odporniške bitke do tedaj v nemškem rajhu«! Če bi zavezniki delovali na način Jožeta Gregorčiča - Gorenjca in Ivana Bertonclja - Johana (poveljnika bataljona in njegovega politkomisarja), bi Hitler vojno gladko zmagal. V razmerju ena (27) proti štiri in pol (131) bi namreč Nemcem že v prvih letih vojne uspelo nasprotnika zdecimirati do točke, da bi preprosto ne bilo več nikogar, ki bi se lahko upiral.

To je vedel Winston Churchill, nobenega dvoma ni, da obletni govorci na partizanskih slovesnostih teh dejstev ne poznajo. Nasprotno, poznajo jih bolje od pisca teh vrstic. Pa jih vseeno ni sram še naprej zlorabljati slovenski narod za potrebe svoje perverzne eksistence. V luči tega nam Kučan oni dan ni sporočil nič novega: ali pač? Opremljeni s to izkušnjo bomo bolje razumeli pot partije skozi čas: drži preko trupel, človeških, kadar je izrecna potreba, sicer pa gredo na njen žrtvenik države, gospodarstva, razum naroda, njegova blaginja. Lepšega ogledala, kot si ga je ono nedeljo postavila tranzicijska levica, torej ni na razpolago. Dobro da imamo Dražgoše vsako leto!