Proti tistim, ki so ga »nahecali«, da je obrnil ploščo, kot se temu reče, mu potem uničili javno dostojanstvo, ga poniževali in prikrajševali pri zaslužku, ga še naprej zlorabljali in plahtali, proti tistim ni Janez Markeš nikdar obrnil peresa. Nikdar ni nastopil zoper Šrote, Kosmovo, Golobiča in podobne.
V zadnji Sobotni prilogi Dela se je zagrinjalo prihodnosti že tolikanj pretrgalo, da je bilo moč pokukati v njegovo zakulisje in se prepričati, kakšne bire bo identiteta časopisa po Koširjevem odhodu. Za kriterij lahko vzamemo inavguralni spis velikega kapelnika na Golobičevem dvoru, Janeza Markeša, ki prihaja na mesto Irene Štaudohar, v zloglasno Sobotno prilogo tega časopisa.Ceremonialni mojster, kot se je v fevdalnem redu taki službi reklo, nas zadnjo bart ni pustil žejne. V spisu Vsega tega imamo dovolj je se je Markeš (po Türku) postavil v sredo razžaloščenih državljanov (prvoosebni zaimek množine je slovnično najbolj kvalificirana forma za izražanje majestetičnega plurala v imenu množice!) in se lepo po vrsti razpovedal, kakšne bolečine da trpi naš nesrečni narod, ko so ga Požarji in prve vrste Janševe falange nakomotali na Meduzin splav ter ga prepustili sivemu žolču tabloidov in spletnih portalov »za diskvalifikacijo«. Ceremonialnega mojstra teza je obširno zraščena: vsebina članka se razvija v naslednjih poudarkih. Leta 1816 je rojalistični kapitan Chaumareys z ladjo zvenečega imena Meduza nasedel pred Mavretanijo. Potem so se tisti, ki so imeli nekaj sreče, reševali kar sami, drugi pa so zajahali ad hoc zgrajeni splav in na tej razbitini odpluli avanturi naproti. Ker je zmanjkalo hrane, vode (in potrpljenja), so se začeli med seboj gristi: presenečena posadka na plovilu, ki jim je čez dobrih deset dni prišla na pomoč, ni mogla verjeti svojim očem. Da bi preživeli, so se brodolomci na koncu vdali kanibalizmu (in drugim oblikam vsesplošne blaznosti). Ostalo jih je slab ducat, francoski romantik Géricault je njihovo usodo ovekovečil na nesmrtnem platnu Splav Meduze (v Louvru).
Do sèm zgodovina, umetnost in resnica. Naprej pa kapelniške fanfare! Zgodbo je namreč Markeš navil tako, da izstopata dve močni »povezavi«. Najprej, kapitan naj bi bil usmerjen monarhično, duhovno in miselno naj bi pripadal ancien régimu, iz česar izvede prvo, nikjer dokazano premiso, na katero bo potem pritrdil ideološki falzifikat. Namreč: mornarsko (ne)spretnost kapitana Chaumareysa poveže z rojalističnim prepričanjem po načelu: bolj ko je človek vdan kralju, slabše se znajde z barko (in morjem). Ta nesmisel je tak na prvi pogled; avtor nanj spretno »primontira« drugo resnico: njegovi republikanski gospodarji, ki jih eksplicitno (predsednik Türk) in implicitno (Gregor Golobič) proslavlja, naj bi državo končno obvarovali pred animaličnim in sploh še kakšnim duhom, ki se plazi iz informacijskih portalov, nekaterih tednikov, predvsem pa »monarhičnega« tabora, ki naj bi mu načeloval Janez Janša. »Bilo bi neprimerno, če bi se politiki, ki nimajo kriterija dostojnosti in mere, imajo pa rojalistična pooblastila zaslug za narod, iz Slovenije naredili Meduzo, bognedaj, njen splav,« nas po Kučanovo svari Markeš.
Kaj vse je Markeš pripravljen zlorabiti za interesne amalgame, pa razkrije stavek, ki smo ga morali nekajkrat prebrati, toliko malo smo ob tem absurdu lahko verjeli svojim očem. »Dogodek (s splavom Meduze, op. B. M. T.) je prišel v zgodovino kot sramota francoske monarhije. Ker nekompetentni kapitan, sicer zaprisežen rojalist in zaslugar, ni imel občutka za mero in zadržanost, je ladjo pripeljal v katastrofo …« Ni mogoče vedeti, iz katerih virov je Markeš potegnil idejo, da je francosko monarhijo postavil še v leto 1816, zgodovina (in francoska nacionalna zavest) njen konec definirata kot posledico enega od prelomih dogodkov sodobne zgodovine, francoske revolucije (1789). Po njej je še nekaj poskusov restavracije, vendar od takrat naprej obstajata parlamentarni sistem in – republika. Ne bi bilo nenavadno, če bi se avtorju takih lapsusov oglasil kdo iz francoskega inštituta in mu svetoval, naj se o zgodovini bolje pouči, če jo že uporablja za široko diskvalifikacijo slovenske demokratične opozicije. Da pa napaka ni naključna, priča prav opremljanje kapitana Chaumareysa z atributi, ki so izginili iz francoske zavesti po revoluciji, če so jare kače teh povezav (monarhija, kapitanstvo, Janša in Meduzin splav) sploh lahko deležne resnega imena.
V katero smer se bo sukala Sobotna priloga pod Markeševim vodstvom, pa pomaga spet natančneje določiti naslednji navedek: »Požar je bil namreč tisti novinar, ki je bil zadnji urednik časopisa Komunist. Točneje povedano, njegove zadnje verzije, imenovane Evropa. Komunist, katerega zadnji izdajatelj je bil Centralni komite ZKS, je prenehal izhajati 1989. Novembra 1989 je nastala Evropa zdaj, izdajatelj je bil še vedno CK ZKS.« V članku z naslovom Direkt, požgana trava tranzicijskih ostalin, ki sem ga podpisani predložil uredniku tedanjega Maga, Janezu Markešu, februarja 2006, se je v slovenskem tisku prvič (in po mojem spominu tudi zadnjič) pojavila historična analiza dokumentov CK ZKS iz junija 1989. Kapelnik jo povzema z jasnim namenom: Požarja pripeljati v kar največjo bližino stranke SD, na ta način pa opravičiti sebe kot nosilca zunaj blokovske delitve političnega prostora na Slovenskem: med dvema totalitarizmoma markšistične aprehenzije (Janša, Pahor) tako lepše zasije tretja pot Gregorja Golobiča.
In spet so stvari v temelju narobe: Markeš zlorabi to odkritje, ne da bi citiral, kar je kot Magov urednik prvi prebral. Pa ne dela sile samo mojemu članku, temveč tudi stvarem širšega pomena. V Direktu ali požgani travi sem se avtor dotaknil nove pozicije tedanje kolumnistke in avtorice Operacije Direkt Ane Jud. Tedaj se je uprla temu, da bi kar naprej nastopala kot dežurni diskvalifikator ljudi, in napisala knjigo o vsem tem početju. Njeno dejanje sem ocenil kot »korak v svetlobo«; prinesel je novo kvaliteto v razumevanju tega, čemu medij služi in kje so meje njegove »svobode«.
V luči tega spoznanja bi mogel ceremonialni mojster brez dvoma ugotoviti, da je tudi nekdanji urednik Direkta sedaj prišel do pomembne točke v svojem, še bolj pa splošnem razvoju medijev v domovini. Tisto, kar Markeš zlagoma imenuje »internetni portal za diskvalifikacijo« (Požareport), se je v zadnjih dneh »prelamljanja kartelskih pečatov« (in povezav) izkazalo za verodostojen vir informacij, ki so državljane zalagale z dokazi – in spoznanji, kako globoko se je zakulisje zajedlo v LDS in kako hudo je degenerirala slovenska družbena »elita«. Požareport je v marsičem opravil pionirsko delo: bil je vse tisto, kar predvsem Košir-Markešev trobilnik ni bil in nikdar ne bo. Urednik Požareporta je tako napravi enak (simbolični) korak kot avtorica Operacije Direkt štiri leta tega. Zavedel se je, da ima medij širši interes, medij v tranzicijski periodi pa sploh: najprej je zavezan moralnemu imperativu, v razmerah nestabilne družbene superstrukture še toliko bolj.
Obstaja pa še ena zanimiva podrobnost: Požareport se je prav v primeru kapelnika Zares izkazal kot pravi vedež. Nekateri smo sicer tudi pisali o tem, kako se bo Markeš dušil v vozlih spletk, ki jih je pletel po Delu. Spominjam se, da sem mu tudi skoraj natančno napovedal, koliko časa bo urednik časopisa. Mislim, da se nisem zmotil niti za en mesec. Vendar smo tisti, ki smo večinoma pisali o Markešu, ostali na distanci: fenomenov slovenske žurnalistične pohotnosti, kakršne utelešata Dnevnikov prerokovalec iz praprotnega semena in Golobičev kapelnik v črni vdovi, pač ne boš opazoval izpod njihove kiklje! Požareport pa je imel srečno roko tudi s to vrsto deviantnosti. Za vsak ceremonialni premet je napovedal, kdaj se bo zgodil, kako in predvsem na kakšen način se bo končal. Če vtipkaš Janez Markeš v njegov portal, boš lahko videl celotno zgodbo, datumi objav pa ti povedo, da jo je urednik portala napisal, preden so se stvari sploh zgodile!
Tu moramo zgodbo o prihodnosti Sobotne priloge v novi postavi še malo dopolniti. Poleg »vrednot« samocenzure, izkrivljanja resnice in zgodovinskih dejstev, potvarjanja morale in siceršnjega prilizovanja oranževcem, ga bo določala še ena, tokrat res iztirjena komponenta. Proti tistim, ki so ga »nahecali«, da je obrnil ploščo, kot se temu reče, mu potem uničili javno dostojanstvo, ga poniževali in prikrajševali pri zaslužku, ga še naprej zlorabljali in plahtali, proti tistim ni Markeš nikdar obrnil peresa. Nikdar ni nastopil zoper Šrote, Kosmovo, Golobiča in podobne. Nasprotno: ves čas je udrihal po onih, ki so ga (do nedavnega) spoštovali, mu sploh omogočili, da je videl Delo od blizu, skratka razen dobrega mu niso želeli nič drugega.
Kako to razumeti: nič drugače, kot da se je v ceremonialnem mojstru utelesil del slovenske narodne identitete, ki se mu zgodovinsko reče bolečinarsko udinjanje gospodarjem. Tudi taki pač smo. Sobotna priloga vsekakor ne bo dosti drugačna od njenega urednika: bo zrcalo, ki bo v javni prostor projiciralo predzavedne strahove, ki pestijo njene ustvarjalce. Te še vedno tlačijo oblastneži, kakršne nam z Géricaultovem Splavom Meduzevelikega kapelnika stvarnost in življenje samo. v spomin kliče prav Markešev članek. Le da ga je treba razumeti kot avtorja, v zrcalu: krivi in nedolžni so pač postavljeni narobe, tako kot