Cerarjev napad na nekdanje sodelavce

Dejstvo je, da veljavna zakonodaja omogoča osebi, ki je zaradi pravnomočne obsodbe v zaporu, opravljanje poslanske funkcije. V devetem členu zakona o poslancih v tretji alineji prvega odstavka piše, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev. Drugi odstavek določa, da mora to državni zbor ugotoviti, tretji pa, da lahko odloči tudi, da kljub temu še naprej opravlja poslansko funkcijo. Janez Janša je bil v znanem sodnem postopku v zadevi Patria pravnomočno obsojen 28. aprila letos, dveletno zaporno kazen je začel prestajati 20. junija, torej tri tedne pred predčasnimi volitvami 13. julija, na katerih je bil izvoljen za poslanca s 6116 glasovi volivcev (35,57 odstotka) iz volilnega okraja Grosuplje. Državna volilna komisija je dovolila njegovo kandidaturo, ker ni bilo nobenih zakonskih razlogov, da bi jo prepovedala. Janši ni bila izrečena prepoved opravljanja javne funkcije (kot npr. Borisu Popoviču v prvostopenjski sodbi), tega sodišče ni izreklo, ker niti tožilstvo tega ni predlagalo. Volivci so nesporno vedeli, da je Janša pravnomočno obsojen in v zaporu, a so ga kljub temu izvolili za svojega poslanca, dobil je celo največ glasov v volilnem okraju (in na sploh v državi).

Zakonodajna pravna služba državnega zbora je tako sledila mnenju uglednih pravnikov, da bi bilo lahko protiustavno, če Janši ne bi omogočili opravljanja poslanske funkcije. Ko je bil v državnem zboru potrjen za poslanca, je bil lahko imenovan tudi za člana parlamentarnih delovnih teles, denimo odbora za zunanjo politiko. Po dveh mesecih in pol pa mu je parlamentarna večina mandat na čuden nepravni način odvzela, potem ko so poslanske skupine pridobile mnenje posebej naročene skupine pravnikov, da naj bi bilo vendarle možno, da mu poslanski mandat preneha, četudi je bil pravnomočno obsojen že pred volitvami.

Problem je že v nespoštovanju mnenja zakonodajne pravne službe državnega zbora, s katero je predsednik vlade in največje parlamentarne stranke Miro Cerar sodeloval več kot dvajset let in za svetovanje v zadnjih desetih letih pobral 228 tisoč evrov. Ker njegovi poslanci z mnenjem njegovih nekdanjih sodelavcev niso bili zadovoljni, so od njih zahtevali novo mnenje, kar je že samo po sebi politični pritisk na strokovno službo parlamenta. Ker pa jim niso povsem zaupali, so poslanske skupine oblikovale še posebno strokovno skupino zunanjih pravnikov, ki naj bi pripravili dodatno mnenje. Vsaka poslanska skupina je najela pravnika po svoji podobi, zato je bila njihova odločitev vnaprej znana. Izjemi sta bili SDS in NSI, ki se te farse nista hoteli iti. Večina najetih pravnikov (Rajko Pirnat, Ciril Ribičič in Franc Grad) so svoje strokovno mnenje pripravili »pro bono«, odvetnik Dino Bauk pa je z državnim zborom sklenil pogodbo v višini tisoč  evrov. Slednjega je predlagala Združena levica. Kljub temu zakonodajna pravna služba ni popustila političnim pritiskom, saj je tudi drugič podala popolnoma identično mnenje kot prvič, torej da bi bil lahko odvzem poslanskega mandata Janezu Janši neustaven. In kaj pravi na vse to njen nekdanji dolgoletni zunanji sodelavec Miro Cerar? »Mislim, da so se poslanci odločil za tisto možnost, ki je v tem primeru najbolj v skladu z zakonom, zato razumem odločitev, ki so jo sprejeli.«

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.