Cekuta trdi, da je v Patrii II "žrtveno jagnje", grozi s Strasbourgom

Tako verjame, da bo po sodni poti dokazal svojo nedolžnost. "Izkoristil bom vsa pravna sredstva, ki so mi preostala, ne izključujem niti tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice," je dejal.

Cekuta, ki je bil v tej zadevi obsojen na štiri leta in štiri mesece zaporne kazni, je na današnji novinarski konferenci opozoril na "eklatanten primer kršenja človekovih pravic v ponovnem sojenju na drugi stopnji". Kot navaja, je konec novembra 2016 doživel infarkt in bil hospitaliziran, sodišče pa je izvedlo glavno obravnavo, ki ji ni mogel slediti, dan po njegovemu odpustu iz bolnišnice.

"Od vseh možnih obtožb in procesov sva na koncu bili v Sloveniji obsojeni le dve, za javno življenje nepomembni osebi - uslužbenec ministrstva za obrambo in slikar. Drugo sojenje v isti aferi je zastaralo, na Finskem pa so bili tisti, ki bi naj podkupovali v Sloveniji, oproščeni že na prvi stopnji," je opozoril tudi v sporočilu za javnost po današnji novinarski konferenci.

Sicer priznava, da je bil v Avstriji obsojen njihov državljan zaradi utaje davka, a v "tisti sodbi nisem nikjer omenjen, niti Peter Zupan ne". Po njegovem mnenju je tudi zanimivo, da osebi, ki naj bi ga plačali, da bi napeljal uslužbenca ministrstva za obrambo k storitvi kaznivega dejanja, v svojih državah za to nista bili niti obtoženi.

O zastaranju osnovnega primera Patria pa je nedavno v Pravni praksi pisala vrhovna sodnica Barbara Zobec. Slednja je bila predsednica senata, ko je vrhovno sodišče nedavno zavrnilo zahtevo predsednika SDS Janeza Janše za varstvo zakonitosti, ki jo je ta vložil zaradi odločitve ljubljanskega okrajnega sodišča o zavrženju zadeve Patria zaradi zastaranja. Na ta način je vrhovno sodišče potrdilo odločitev okrajnega o zastaranju zadeve.

A Zobčeva meni, da je bila takšna odločitev vrhovnega sodišča napačna. Tako obžaluje, da je vrhovno sodišče odstopilo "od utrjenih in enotnih stališč pravne literature in ustaljene sodne prakse, ki priznava obdolžencu pravni interes za izpodbijanje zavrnilnih in oprostilnih sodb". Kot je opozorila, je oprostilna odločitev ugodnejša od zavrnilne in to ne glede na to, da domnevo nedolžnosti zagotavljata obe odločitvi.

Z odločbo o zastaranju namreč vsebinsko vprašanje o obstoju kaznivega dejanja ni rešeno, je zapisala in dodala, da je bilo le ugotovljeno, da je od časa storitve kaznivega dejanja pa do sojenja potekel določen rok, medtem ko z oprostilno sodbo oz. z zavrženjem obtožnega predloga iz razloga, ker dejanje ni konkretizirano, sodišče ugotovi, da obdolženec ni storil dejanja, ki je v zakonu opredeljeno kot kaznivo dejanje.

Prva odločba sklepa o zastaranju namreč še vedno vsebuje ugotovitev o obstoju utemeljenega suma, medtem ko bi oprostilna sodba pomenila ugotovitev, da se kazenski postopek zoper obdolženca ne bi smel niti začeti, ker za to ni v zakonsko predpisanih pogojev. Med prvim in drugim položajem je torej pomembna pravna razlika, je poudarila.

Izpostavila je tudi, da ustavna pravica do pritožbe ni navidezna ali le teoretična, ampak ta določba vsakomur zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva. "V konkretnem primeru ta pravica obdolžencu ni bila zagotovljena. Če bi namreč pravico do pritožbe imel, bi moralo pritožbeno sodišče ob ugotovljeni kršitvi določb o zastaranju ugoditi pritožbi in izpodbijani prvostopenjski sklep razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Vendar pa tega ni storilo, ker je presodilo, da se je obdolženec pritožil v svojo škodo," je dodala.

Da je zastaranje najslabši možni izid za vsak sodni postopek: za obdolženca, za organe odkrivanja in pregona, za sodišče, za državo in javnost, predvsem pa za zaupanje v pravno državo, pa je že večkrat poudaril minister za pravosodje Goran Klemenčič.

Kot so na ministrstvu za pravosodje navedli za STA ob zastaranju zadeve Patria, se morajo vsi deležniki v sodnih postopkih "zavedati, da je potrebno postopati v razumnem roku; če takšnega ravnanja ni, je treba ugotoviti, kaj je šlo narobe in kdo je za to odgovoren".

Klemenčič je sicer ob nekem drugem odmevnem primeru, zadevi Istrabenz, celo dejal, da bodo "letele glave", če bo zastaral. Na ministrstvu ob tem poudarjajo imajo pristojnosti in odgovornosti pri delovanju pravosodne uprave, hitrost postopkov pa je del pravosodne uprave. Ne pa tudi vsebina. To je izključno odgovornost sodstva, poudarjajo.