Čehi obupali nad slovenskimi »strokovnjaki« za Plečnika

Na Češkem, kjer so letošnje poletje obnovili Plečnikove vrtove ob predsedniški rezidenci gradu Hradčani, si še naprej prizadevajo za uvrstitev Plečnikove cerkve Srca Jezusovega v Pragi na Unescov seznam svetovne dediščine. Prvotni želji, da bi pri kandidaturi sodelovali skupaj s Slovenijo, saj bi se s tem povečale možnosti za uspeh, so se raje odpovedali. Po besedah dr. Damjana Prelovška, umetnostnega zgodovinarja in poznavalca Plečnikovih del, so namreč češki strokovnjaki za varovanje slovenske kulturne dediščine že povsem obupali nad najbolj vplivnimi slovenskimi »strokovnjaki«. Ti si zaradi slabšalnega odnosa do Plečnikovih del niti ne zaslužijo, da jih tako imenujemo.

Da je res tako, se je potrdilo ob primeru dr. Brede Mihelič in arhitekta Aleksandra Ostana, ki je nedavno v javnem pismu opozarjal, da vizija novega Kolizeja presega maksimalno gostoto pozidave in v prostorskem načrtu določene gabarite; razmišljanje Brede Mihelič o Plečnikovem stadionu pa je bilo presenetljivo drugačno. Na to je javno opozoril koordinacijski odbor stanovalcev Fondovih blokov, ki se že več let zapovrstjo upira vsem na očeh vidnemu vandalizmu, ki divja po Plečnikovem stadionu. Za vandalizem je najbolj odgovoren investitor Joc Pečečnik, sicer znan kot »velecenjeni« lastnik podjetja z igralniškimi mizami, nato skupaj z njim Olimpijski komite Slovenije s predsednikom Janezom Kocijančičem in mestna občina Ljubljana z arhitektom in podžupanom Janezom Koželjem; seveda tudi dr. Breda Mihelič, ki se je že večkrat doslej potrdila kot vneta zagovornica glavnega investitorja Joca Pečečnika.

Kot opozarjajo Peter Rondaij, Ljubo Reza in Katarina Bajžel Žvokelj, člani koordinacijskega odbora stanovalcev Fondovih hiš, je investitor Pečečnik za izdelavo plačljivega okoljskega poročila za Plečnikov stadion najel prav Bredo Mihelič. V tistem času je bila kot svetovalka nekdanje ministrice za kulture Majde Širca celo prisotna na sestankih direktorata za kulturno dediščino, ki je moral potrditi njeno okoljsko poročilo. V njem je povsem v nasprotju z določili odloka o razglasitvi Plečnikovega stadiona za kulturni spomenik, ki je prepovedoval pozidavo okolice stadiona ter zapovedal ohranitev obstoječega odprtega prostora in vedut na stadionu, zagovarjala interese investitorja Pečečnika, da v skoraj pritlično merilo Plečnikovega stadiona postavi megalomansko arhitekturo.

Kot vneta zagovornica investitorjevih interesov je v poročilu celo izpustila omembo odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena, kljub temu pa je direktorat za kulturno dediščino dal soglasje k njenemu poročilu. Ob tem se je znova potrdilo, da Miheličeva sploh ni osamljen primer »strokovnjaka«, ki se je pripravljen povsem podrediti interesu plačnika. Dovolj zgovorno je tudi razmišljanje mag. Borisa Deanovića, člana delovne skupine, ki je južnoafriški način pozidave, kot si ga je prvotno zaželel investitor Pečečnik, označil za projekt na zavidanja visoki ravni.

Vsa ta kvazistrokovna mnenja so toliko bolj sporna, ker se nanje kasneje vsi sklicujejo in so pogosto na njihovi podlagi izdana nesprejemljiva soglasja – to se je potrdilo tudi v Pečečnikovem primeru. Južnoafriški načrt pozidave mu je na srečo padel v vodo, toda kaj, ko so mestni svetniki septembra letos znova, tokrat že petič, sprejeli soglasje o podaljšanju pogodbe družbi Bežigrajski park (upravljajo jo mestna občina, olimpijski komite in Pečečnikovo podjetje GSA), ki naj bi pozidala Plečnikov stadion. Po drugi strani je ministrstvo za kmetijstvo zaradi pritožbe stanovalcev Fondovih hiš odpravilo soglasje za pozidavo Plečnikovega stadiona, zaradi česar mora Agencija RS za okolje ponovno odločati. A to je po mnenju predstavnikov Fondovih hiš le podaljševanje agonije, ki bo trajala tako dolgo, da bo o Plečnikovem stadionu nazadnje moralo odločati celo ustavno sodišče.