Množičnega bega oziroma zloma GS ni pričakovati, četudi ni za odmet pomisel evropskega poslanca Milana Zvera, da se bo Gibanje Svoboda hitro razkrojilo, ker nimajo veščih politikov in ne infrastrukture oziroma terenske organizacije.
Razmerje polariziranega volilnega telesa na desnico in levico v prid slednje je ostalo podobno kot po volitvah 2018, le da so tokrat pozicije bolj čiste, enoznačne. Ni se treba spraševati, kam denimo spada nacionalna stranka in ali je Desus neideološka stranka, ki jo zanima samo socialni položaj upokojencev.
Ali se bo leva sredina konsolidirala – za to bo najbolj odgovoren Robert Golob, morda še težja naloga je pred desno sredino.
Pričakujemo – bilo bi precej čudežno, če bi NSI vendarle pristala v vladi ali blizu nje (ob njej s kakšnim partnerstvom) – trdno opozicijo. V nasprotju z vladno stranjo v poslanskih klopeh SDS in NSI sede izkušeni parlamentarci, novincev je le za seme, znali bodo uporabiti raznovrstni arzenal, ki so ga preizkusile tudi stranke KUL – od interpelacije, preiskovalnih komisij, izrednih sej, zahtev za sklic referendumov.
Prav bi bilo, da se pred samovoljo zatečejo tudi k ustavnemu sodišču – četudi jim ni povšeči. Izziv za novo opozicijo bi bil že zakon o odpravi škodljivih posledic, ki jih je »zagrešila«, seveda pa bi morali v SDS in NSI presoditi, ali sploh lahko dobe ta referendum. No, zagotovo bomo dobili ostro in trdno opozicijo, primerno bolj samozavestnemu vladarju leve sredine.
Pa je Slovenija obsojena na takšno razmerje med levico in desnico? Ali so za to »odgovorni« mediji oziroma bolj nedorečeno globoka oziroma v zadnjem času bolj priljubljena vzporedna država? Ali se bo leva sredina konsolidirala – za to bo najbolj odgovoren Robert Golob, morda še težja naloga je pred desno sredino. Da bi lahko vnovič prevzela vlado, bi potrebovala več poudarka na sredini in prevetritev z manj »janšizma«. Ni v redu, da so se številni, ki so Janezu Janši previdno svetovali umik, vrnili k njemu.
