Če rečejo Kučan, odvetniki in teoretiki, potem bo TV kmetija

Letošnja predvolilna mrzlica, ki včasih spominja že na histerijo in specialno vojno, prinaša še dve novosti: napad posameznih politikov in medijskih teoretikov na RTV-jevska volilna pravila in popolno neverodostojnost javnomnenjskih anket.

RTV-jevska pravila so v skladu z zakonom vedno doslej določala, da dve tretjini programskega časa pripada obstoječim parlamentarnim strankam, ena tretjina pa novim in neparlamentarnim strankam in listam. Določala so tudi, da se parlamentarne stranke v času volilne kampanje soočajo med seboj, ostale pa v posebnih volilnih oddajah tudi med seboj. Nekatere majhne neparlamentarne stranke so bile doslej edine, ki se na primer pred zadnjimi volitvami s tem niso strinjale in so obljubljale tudi ustavno presojo te odločitve, pa potem tega niso nikdar storile. Zato se seveda ne gre sklicevati na to, da se zakon o RTV v tem delu, ko gre za volilna pravila, razlaga preveč restriktivno, ali celo neustavno. Iz preprostega razloga: ustavno sodišče ni reklo nič in če ni reklo nič, je tako rekoč vse v redu dokler česa ne reče. Zakona o RTV v tem delu pač ni mogoče razglasiti za Jankovićevo Titovo cesto, da bo bolj nazorno. Je pa res, da bi nekateri v njegovo korist radi zakon o RTV razlagali tako rekoč mimo zakona in v imenu izmišljenega, anonimnega ljudstva.

V tej hudi zadregi, ki je politično povsem razvidna se zdaj pojavlja več različnih tez in želenih potez nacionalne televizije. Da bi na primer lahko zakon o RTV razlagali tudi malo bolj sproščeno. Kaj to pomeni, seveda ni povsem jasno, ker sveta preproščina, da to pomeni, da se morajo znotraj volilne kampanje soočati Janša, Janković in Virant, je le malo »preozka« opredelitev. To bi pomenilo, da imamo prvorazredne parlamentarne in izven parlamentarne stranke in one druge, ki so drugorazredne. To bi šele bilo nezakonito.

Če že, potem so vse stranke, ki uspejo nastopiti na volitvah, enakopravne in bi pač bilo treba spremeniti zakon. A problem je tudi, kako na primer pripraviti in organizirati televizijsko (ali pa radijsko) soočenje na primer 20 kandidatnih list, pa četudi bi jim v tem primeru javna medija odmerila tri urno oddajo! In kaj bi od tega imeli gledalci in poslušalci. A če sem prav razumel nekatere namige in celo politična pričakovanja, ne gre za to, ampak za točno to, kar si niti v mislih pravi demokrat ne bi smel privoščiti – to je, da se soočijo tisti, ki so v javnem interesu. Še huje, ki jih narod hoče, da se soočijo, pa zakon gor ali dol.

Takšnemu poskusu manipulacije se ni mogel izogniti niti Milan Kučan, ki spet meša politične štrene kot pred vsakimi volitvami. On govori o novostih na politični sceni, o zaupanja vrednih izbirah, o nekakšni novi politični sceni, ki ji – kot pravi - zdaj zaupa več volivcev, ki bi šli na volitve, govori o odpiranju političnega prostora itn.  No, tako mimogrede, te novosti, to odpiranje volilnega prostora in vse drugo, o čemer je razlagal Kučan, nam seveda spet ponuja kar sam – recimo z Jankovićem, čeprav pravi, da ni njegov politično oče, še krušni oče ne.  Saj, ljudstvo je slepo in gluho in ga ni videlo v tisti komediji, ki ji Janez Janša upravičeno pravi procesija na magistrat.

Zdaj se s pravili, ki vsa dolga leta doslej in po treh državnih volitvah niso bila nikdar sporna v strokovni in politični javnosti (razen redkih ugovorov kakšne neparlamentarne stranke), ukvarjajo medijski teoretiki, politiki in odvetniki. Recimo Stojan Zdolšek, ki je omenjena pravila ocenil za protipravna, kar ni problem – problem je, zakaj je do tega zaključka prišel prav letos? Čemu se tega ni lotil že kdaj prej? Še trše:  pravi, da je generalni direktor dolžan izdati pravila, ki zagotavljajo javni interes. A res? Kako pa se in s čim meri javni interes in kdo po njegovem sodi v krog javnega interesa? Kaj je torej v interesu javnosti, kot je tudi slišati z različnih strani? Na zelo spolzkem terenu smo, saj se da po gledanosti posameznih oddaj na komercialnih in javni TV zelo hitro ugotoviti, kaj je interes javnosti, torej gledalcev. Recimo pravkar predvajana Kmetija, ki spet dosega rekordne gledanosti in dela krivico kakšni resni, utemeljeni oddaji nacionalke. Ampak, tako je, saj gre v tem primeru ne za javni interes, ampak za ujčkanje okusa gledalcev. V tem smislu je lahko v podobnem interesu javnosti »spopad velikih« v volilnih oddajah, še posebej, če se ga spremeni v cirkuško ali pa v gladiatorsko areno in predvolilno kmetijo, ki bo imela visoko gledanost. Kar smo tudi slišali od nekaterih ”ekspertov” iz programskega sveta.

Pravnik Andraž Teršek pa je tisti, ki meni, da je dosedanja razlaga 12. člena zakona o RTV celo protiustavna. Zagotovo mu ne gre oporekati pravne strokovnosti, treba pa mu je oporekati, da je to, kar ima zdaj RTV v volilnih pravilih protiustavno. Sem že zapisal, da o tem lahko odloči samo ustavno sodišče in če kdaj bo, bomo videli in vedeli, če ima Teršek prav. Do takrat pa je to samo njegovo mnenje in nič več in nima nobenih pravnih posledic za RTV.

Sandra Bašić Hrvatin, ženska in medijska teoretičarka na vpoklic, ki je ministrici za kulturo iz Zaresa Majdi Širca pomagala delati škandalozni RTV zakon (padel na referendumu) in škandalozni medijski zakon (padel v parlamentu) pa je o tem izrekla zgodovinske besede: »Razumevanje politike na RTV je daleč od razumevanja državljanov, gre za strokovno politično ozkoglednost.« Gospa seveda ve vse o tem, kako je treba razumeti državljane in kako je treba streči kakšni politiki. In kako širokogledna bi morala biti politika RTV zaradi zelo jasnih ciljev in interesov njenega političnega okusa. Ženska, ki prodaja demokracijo in liberalnost za vsakim vogalom, pa s tem kaže samo ozkost duha in nič drugega.

In ko tako razumeš ta naš slovenski svet, potem prideš do naslednje letošnje posebnosti – do javnomnenjskih anket, ki so milo rečeno strokovno-metodološki zombi, škandal in bleferstvo, ki je namenjeno »interesom« državljanov, da ne bi slučajno volili koga napačnega. Več besedi si ta tema pač ne zasluži. Mogoče samo še ilustracija: še včeraj je neka anketa govorila o tem, da je več kot 50 odstotkov volivcev še neopredeljenih, naslednji dan jih je bilo samo še 12 odstotkov. Pa se čez noč res ni zgodilo nič pretresljivega – recimo najava, da je Kučan ustanovil stranko siromakov.