Če je Pahorjeva vlada tako slaba, si lahko desnica mane roke

Zdi se mi nekorektno, da skušajo Kresalovi brez dokazov podtakniti neke zasebne afere, denimo, kdo kavsa pse in kakšen je možakar, ki spi z njo, pravi Tone Partljič, nekdanji poslanec LDS. Danes je dejaven kot literat in dramatik, politika ga vedno manj zanima. Kljub temu je komentiral aktualno dogajanje v slovenski politiki in obujal spomine na čase, ko je drgnil poslanske klopi. Še vedno je kritičen do prvaka SDS Janeza Janše in tudi nekaterih svojih političnih sopotnikov v LDS, ki jih je zapustil po odhodu v pokoj. Najboljše mnenje ima o Janezu Drnovšku, Jožefu Školču in Katarini Kresal. S Tonetom Partljičem smo se pogovarjali dan po njegovem 70. rojstnem dnevu.

Minilo je šest let, odkar niste več  »Štajerc v Ljubljani«. Ali kdaj pogrešate poslanske klopi?

Ne, niti malo. Znam prekiniti. V letu 2004 sem imel 64 let, torej vse pogoje za upokojitev. O odhodu iz parlamenta sem premišljeval že leta 2000, ko bi mi manjkal kak pogoj za upokojensko dobo in me je malo skrbelo, kje bom dobil novo službo pri teh letih, toda ker je bil predsednik stranke še Drnovšek, nisem mislil z odhodom tako resno. Leta 2004 sem ženi obljubil, da ne bom več kandidiral, toda ko je tako zelo začel padati rating LDS, sem se pustil pregovoriti Ropu in vseeno kandidiral, da bi vsaj malo ustavil padec tudi v Mariboru. Z ženo sva bila (res) srečna, da nisem bil izvoljen. Zame bi bila muka, če bi bil izvoljen. Verjetno ste me videli, da sem kdaj zaspal v poslanski klopi, vendar to ne pomeni, da bi bil tak zaspanec.

Poslansko delo je v bistvu naporno.

Poslansko delo je veliko bolj naporno, kot si ljudje mislijo. Vendar mislim, da je za to, da sem kdaj za pol ure zakinkal, krivih 20 let v gledališču. Ob osmih v pisarni na (takrat še neizbežnih groznih samoupravnih ) sestankih. Potem sestanki zunaj hiše na kulturnih skupnostih, sekretariatu,  pri financerjih ... Potem ob 10. uri vaje, treba se je bilo ukvarjati z igralci in njihovimi problemi, ob treh popoldne sem odšel domov v majhno stanovanje, ki sem ga imel v Ljubljani; med potjo sem kaj pojedel,  potem sem od štirih do petih spal. Nato sem se vrnil v gledališče, ki se začne zvečer  s publiko. Dvajset let sem popoldne zadremal, zato se mi je to zgodilo po kosilu tudi  v parlamentu, snemalci pa so me vedno čakali, da so me lahko posneli med spanjem. Školč me je sicer večkrat skušal zbuditi, ko je to opazil, pa sem mu rekel, naj kar snemajo. Že pol ure pozneje sem bil popolnoma zbran. Mene so kot poslanca najbolj zanimali kultura, šolstvo, Štajerska in Slovenci po svetu, etična vprašanja, drugo sem v poslanski skupini prepuščal kolegom, ki so o teh stvareh več vedeli, čeprav so bili med njimi tudi taki, ki so se zgolj obnašali kot vsevedi. Ampak mi smo bili takrat velika poslanska skupina in je šlo. V manjših so pač tudi morali biti mojstri za vse. A župani so včasih delali iz DZ zbor občin.

Imate še kakšne stike z nekdanjimi kolegi iz politike?

S tremi se še vedno dobivam, eden izmed njih je še vedno poslanec. Nekajkrat na leto igramo tarok.

S katerimi?

Z dragimi prijatelji Maksom Lavrincem, Miranom Jeričem in Brankom Jancem. Po eni strani sem žalosten, ker je parlament na tako slabem glasu. Dvolična se mi zdi tudi preostra slovenska kritika politike. Marjan Dolgan je sestavil knjigo Slovenska muza pred prestolom, v kateri so zbrane vse slovenske pesmi našim tujim vladarjem: več kot sto servilnih pesmi Mariji Tereziji, še več o Francu Jožefu, največ pa je jih o Josipu Brozu. Po vojni skorajda nisi mogel postati član Društva slovenskih pisateljev, če nisi napisal kakšne pesmi o Titu, zdaj pa taka pesjanska kritika domačih politikov! Ali hočemo uvoziti tuje? Danes bi najbrž iz tega društva izključili pesnika, ki bi napisal pesem o Kučanu ali odo Janši ali sonet Kresalovi. Neka slovenska pesnica mi celo ni hotela dati roke, ker sem bil poslanec, češ da je jasno, da sem kot poslanec svinja. Predsednik DZ Pavel Gantar je zelo dobro opisal državni zbor, da je v bistvu prerez slovenske družbe: v njem je enak delež bedakov, »babjekov«, »pijancev«, odličnikov, poštenjakov in intelektualcev kot v slovenskem ljudstvu. Verjamem, da je delež »pijancev« in »babjekov« celo nižji kot v novinarskih redakcijah, birojih, bolnišnicah, gledališčih, zbornicah ... , saj se poslanci bojijo tudi novinarjev. Kdor se jezi na moralno podobo poslancev, se dejansko jezi na Slovence.

Po končanem mandatu ste izstopili iz LDS, ki jo je dolgo vodil Janez Drnovšek.

Presenečen sem bil, ko me je Slavko Bobovnik ob koncu nekega intervjuja vprašal, ali se ne počutim nelagodno, saj najbrž Mariborčani mislijo, da sem bil član LDS, ko sem od tega imel korist, zdaj pa ne več. Najraje bi mu odgovoril, da ne razume in da gleda podobno kot nekoč na partijo. Veliko ljudi zamenja stranko, ko menijo, da jim več ne ustreza. V tujini je vse to racionalno in pragmatično (ljudje volijo stranko glede na to, kakšne davke obljublja, na primer), pri nas pa gledajo vse preveč čustveno in ideološko, kot na vseživljenjsko zavezo. Nikoli nisem želel delovati v politiki, rad pa sem bil poslanec v državnem zboru, čeprav sem bil kak mandat predolgo. Veliko sem se tudi naučil. Mnogi so se čudili, zakaj nisem šel v Demos, ker sem tam imel največ prijateljev. Mene je leta 1990 povabil Školč in rekel, da mi ni treba vstopiti v stranko, ker je želel pritegniti nekaj starejših v poslansko skupino, da ne bili sami »mladinci«. V LDS sem vstopil šele dve leti pozneje, ko me je Drnovšek opozoril, da si res težko poslanec »brez stranke«.
Če odštejem zadnji dve leti Drnovškovega političnega angažmaja, ko je bil bolan, je bil po mojem najboljši slovenski politik. S tem ne odrekam ugleda Danilu Türku,  Milanu Kučanu ali Janezu Janši.  Drnovšku v primerjavi s Pahorjem ni bilo treba nikoli snesti besede, ker ni nikoli dajal prenagljenih sodb. Pahor je malo »nastopača«, tako kot jaz, toda Drnovšek tega ni imel v sebi. Znal si je svoje misliti in ne povedati, pa smo iz njegovih potez vedeli, kaj misli. Očitali so mu neodločnost, a še zdaleč ni bil neodločen, vedno je znal presenetiti na primer s kadrovskimi odločitvami. Zdel se mi je politik evropskega formata, ki se je lahko pojavil kjerkoli. Bil je posebnež tudi v evropski politiki. Bil je natančen in popoln, niti malo pa ni želel biti »vseveden«. To je pričakoval tudi od sodelavcev, zato je bil nad njimi včasih razočaran.

VEČ V TISKANI IZDAJI