Marko Pavliha je pojasnil, zakaj je po njegovem bolje arbitražni sporazum na referendumu zavrniti in začeti nova pogajanja s sosednjo Hrvaško. Poleg tega je razložil, kakšne so glavne dileme slovensko-hrvaškega mejnega spora in kako so podobne primere reševali v mednarodni skupnosti. Razočaran je na premierjem, vlado in vladajočimi strankami, katerim je pripadal kot poslanec v prejšnjem mandatu. Prav tako meni, da bi lahko predsednik države bolje unovčil svoj ugled v mednarodni skupnosti.
Verjetno ste zadovoljni, da niste več poslanec ali minister. Če bi bili zunanji minister Pahorjeve vlade, bi težko podpisali arbitražni sporazum, s katerim se ne strinjate.Res je. Zdaj je bistveno boljše biti profesor, čeprav puščice frčijo tudi v stroko oziroma v tisti del stroke, ki ni po godu oblasti. Zelo sem presenečen nad raznovrstnimi prijemi, s katerimi se nas lotevajo. Očitno so to ne dogaja le v politiki, in to zbuja skrb.
Kaj se bo zgodilo, če sporazum zavrnemo na referendumu?
Citiral bom predsednika republike, ki mu je vsaj v tem delu uspela posrečena izjava. Dejal je, da ni nobenega strahu, da se nimamo česa bati, in to je sveta resnica. Kaj pa se je zgodilo leta 2001, ko je Hrvaška zavrnila sporazum Drnovšek-Račan? Nič. Mednarodna skupnost ni niti mignila s prstom. Kaj pa se je dogodilo, ko je Grčija začela izsiljevati za resnično milijardne vsote evrov zaradi lastne malomarnosti? To, da zdaj vsi plačujemo njene grehe. Še nekaj je takih primerov, zato moramo biti preprosto samozavestni ter se z argumenti in boljšo diplomacijo vrniti za pogajalsko mizo in pretehtati več možnosti. Ena od teh je obuditev sporazuma Drnovšek-Račan, druga je razmislek o mednarodni konferenci o teritorialni razdeliti bivše Jugoslavije. Tretja je možnost, o kateri govori prof. Šturm, da se moramo pri sklenitvi 33. poglavja hrvaških pristopnih pogajanj z EU, ki poudarja dobrososedske odnose, sklicevati na te odnose, torej da se v duhu prijaznosti Hrvaška umakne z vseh zasedenih ozemelj in preneha ovirati uporabo našega kopnega in morja.
Nekateri celo menijo, da bi bilo dobro, da bi najprej dosegli sporazum o kopenski meji in odpravili vse krivice, ki so se zgodile od leta 1947 dalje pri razdelitvi takratnega istrskega okrožja na dva okraja; takrat je Slovenija zaradi odločitve nekega narodnoosvobodilnega organa izgubila dve katastrski občini – Kaštel in Savudrijo. Ta odločitev nikoli do danes ni bila legalizirana s strani kateregakoli parlamenta, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bilo precej pritožb in protestov slovenskega prebivalstva v teh dveh občinah. Govoriti, da nimamo alternativ arbitražnemu sporazumu, je zavajanje volivcev. Očitno se bo treba alternativnih metod lotiti z alternativno ekipo.
Ali bi bilo prav, da bi Hrvaško ustavili na poti v EU?
Če nam drugega ne preostane, je tudi to lahko možnost. Katero drugo železo pa še imamo v ognju? Hrvaška naj vstopi v EU na evropski način, s spoštovanjem pravic tujih držav, zlasti sosednjih. Če tega ne zmore, bo težko živela v sožitju z drugimi državami. Pahorjeva vlada je sicer sprejela blokado, potem pa jo je zelo hitro umaknila, kar je bila še večja škoda. Če bi vztrajali pri blokadi, bi imeli zagotovo boljši sporazum, ker bi Hrvaška prej ali slej popustila in upoštevala tudi tiste pripombe dela stroke, na primer zunanjo pravičnost, ki jih sedaj ne najdemo v sporazumu.
Dejstvo pa je, da je sporazum Pahor-Kosor potekal pod budnim očesom ameriške zunanje ministrice Hillary Clinton, ki želi, da bi bila Hrvaško v EU. Torej vendarle obstaja nevarnost pritiskov največje sile na svetu in neke vrste mednarodne izolacije.
Ta nevarnost je vendarle zanemarljiva v primerjavi s tisto, ki nam je grozila leta 1991. Takrat smo imeli vsaj eno prednost: bili smo složni, politično, strokovno, vsestransko. Danes je ta nevarnost manjša, toda ne držimo več skupaj, zato je posledično lahko tudi večja. Če se razklanost na leve, desne, naše in vaše, na koalicijo in opozicijo prenaša na civilno družbo, morda celo v sfero religije in stroke, potem je to rdeča luč, ki ne sveti zgolj zaradi arbitražnega sporazuma. V Sloveniji je globalni problem vsesplošno malodušje, nezadovoljstvo ljudi, pri čemer so arbitražne peripetije zgolj kamenček v celotnem mozaiku. Včasih imam občutek, da skušajo s tem projektom, ki naj bi bil za ene in druge prestiž glede politične zmage na referendumu, prikriti vse druge tegobe.
Lahko s Hrvati dosežemo boljši dogovor o razmejitvi? Če se ne bomo mogli dogovoriti sami, bomo na koncu v vsakem primeru morali na arbitražo ali meddržavno sodišče v Haagu.
Zame arbitraža ni sporna, saj pomeni enega od mirnih načinov reševanja mednarodnih sporov. Toda mednarodno pravo državam primarno nalaga diplomatska sredstva za reševanje sporov, kot so pogajanja, anketa, sprava, dobre usluge in posredovanje. Jaz sem zagovornik pogajanj, ker bolj verjamem v sodelovanje kot tekmovanje. Če so bila možna v času predsednikov Drnovška in Račana, ki sta žal že pokojna, so morda toliko bolj primerna zdaj, ko Hrvaška glasno trka na vrata EU. Med tem časom se je namreč še nekaj spremenilo, to, da so vsi problemi Slovenije postali tudi problemi EU. Pred leti sem edini na to opozarjal, pa so se mi posmehovali, češ da gre za bilateralno vprašanje , danes pa je narobe: ne samo da je to evropska zadeva, če se vpletejo še ZDA, je očitno mejni spor s Hrvaško dobil mednarodne razsežnosti.
Haaško sodišče v svojem statutu omenja načelo zunanje pravičnosti ex aequo et bono, vendar nanj Hrvaška ni nikoli hotela pristati. Je sodišče že kdaj uporabilo to načelo?
To sodišče ga ni nikoli uporabilo, vendar ne po svoji krivdi, ampak ker se stranke nikoli niso zanj dogovorile. Tudi sicer je praksa zelo skopa – obstaja denimo v primerih, ko so razsojali politiki; precej bogata pa je pri t. i. trgovinskih arbitražah. Tu gre za zasebne spore med gospodarskimi subjekti, ki temeljijo na gospodarskem, civilnem in obligacijskem pravu, vendar je možno arbitražne odločbe glede zunanje pravičnosti analogno uporabiti za primere, kjer so v mednarodnem pravu vrzeli. Arbitraže denimo uporabljajo poslovno prakso med dvema strankama, standardizirane pogodbe, običaje, klavzule in vse, kar bi lahko pripomoglo k pravičnejši rešitvi.
VEČ V TISKANI IZDAJI