Pred dnevi sem se, ko se je začela polemika o Titovi cesti za da ali ne, spomnila na knjižico Cicibani, pionirji in mladinci Ljubljane o Titu iz srca. To je knjižica, ki je izšla leta 1980, kmalu po Titovi smrti.
Napisali in narisali smo jo mi, rojeni med letoma 1963 in 1976 prejšnjega stoletja. Ravno prav stari, da nam še ni bilo nerodno izražati čustev, in ravno prav stari, da nismo imeli nikakršnega mnenja,razen tistega seveda, ki so nam ga privzgojili. In meni so privzgojili takšnega: »Še preden smo znali abecedo, smo čebljali njegovo im, še preden smo se zavedeli življenja, smo vedeli, da ta junak res živi. V igri, v delu, vedno smo omenjali njegovo ime. Imeli smo besedo Titi za nekaj nedosegljivega, velikega. Tako s ponosom, z veseljem nam je šla ta beseda z jezika. Brez težav smo si jo zapomnili. Mislili pa smo si, da je to le neuresničljiva legenda o junaku.«
Prvi koraki v svet knjige slikanice – zopet njegovo ime, napisano z rdečim svinčnikom. Šele tedaj smo zagotovo vedeli, da je res, da živi, da obstaja naša skrita legenda. Pisali smo prve črke, in še preden smo se naučili napisati svoje ime, smo pisali njegovega. Neizmerno zadovoljstvo nas je obdajalo ob misli nanj, na njegovo delo.
Prišel je čas, ko se je bilo treba ločiti od igračke in slikanice. V roke smo dobili prave, pravcate knjige. V vsakomur se je porodila želja po junaštvu, borbi. Igrali smo se vojne. Vsakdo je hotel zmagati. Nihče izgubiti. In očetje, ki so opazovali naše bitke in zmage, so momljali sami pri sebi: »Tudi življenje prestati je junaško, toda vedno zmagati! Ne, to je nemogoče.«
»Konec igre, srečnega otroštva. Začelo se je življenje. Prava bitka, pravi boj. Takrat smo pravzaprav vedeli, kaj pomeni biti junak. Morali smo naprej, še višje. Takrat smo tudi spoznali besedo politika. V vseh stavkih pa se srečevali z besedo Tito.
Mladi smo še. A ko bomo postali starci sredi otrok, jim bomo pripovedovali o njem, o tem človeku, ki je bil vse. In žalostna solza spominov nam bo zdrknila po licu. Toda naši otroci bodo razumeli, vedeli bodo, za koga je ta solza, zato bodo tiho sami sebi prisegli na zmage, ki jih bodo čakale v življenju.«
Tako sem napisala takrat, stara trinajst let. Vse globoko iz srca in zares. Zares sem jokala, zares me je skrbelo, kaj bo, saj sem večkrat skrivoma poslušala odrasle, ki so se spraševali, kako bo, ko ne bo več »starega«. Bomo tako različni ljudje, zbrani v eni državi, znali in zmogli vse sami?
Potem je nekako šlo, nisem se kaj prida ukvarjala s politiko, nisem razmišljala, kako živijo ljudje okrog mene,sama s seboj sem imela dovolj opravkov.
Kadar je kdo v družbi pripomnil kakšno pikro čez Tita, pa sem vendarle poskočila, kot bi me zbodel. V meni je bilo trdno usidrano prepričanje o njegovi veličini in nezmotljivosti. Tako sem ga neomajno zagovarjala in citirala njegove besede, naučene v šoli.
Dokler …
Dokler ni prišla osamosvojitev. In z njo korenite spremembe. Spoznala sem prijateljico, ki je z družino živela v majhni garsonjeri in mi je pripovedovala, kako so jo vzgajale guvernante. Učile so jo šivanja, lepe drže, kuhanja. Imeli so kmetijo, posest, konje, denar in ugled. Zdaj pa se je stiskala v garsonjeri.
Potem sem spoznala moškega, ki je pripovedoval, da so imeli doma obrt. Prišli so po očeta in od takrat ga ni več videl. V njihovi hiši so z njihovimi srebrnimi vilicami zdaj jedli čisto drugi ljudje. On pa ni podedoval ničesar, ja, podedoval je črno piko, ki ga je spremljala v šoli in kasneje, ko je iskal zaposlitev.
Tančice so se začele odstirati. A kot da nisem želela videti skoznje. Seveda, vsa moja mladost, vse moje čutenje do domovine, do Tita, bi se sesulo in moje vrednote z njimi. Ko sem vendarle začela spraševati starejše, naj mi povedo resnico, sem ugotovila, da resnica ni le ena. Lahko je zamahniti z roko in reči, kaj pa nam je bilo hudega! Priznam, nam ni bilo nič hudega. A mi nismo vsi. Kje pa so tisti drugi? Tisti ležijo pobiti v jamah, ki jih počasi odkrivamo. Tisti objokujejo svoje mame in očete, svoje otroke in brate in sestre. Tisti so razkropljeni po vsem svetu, in še zdaj je, ko pripovedujejo svojo zgodbo, čutiti v njihovih besedah strah.
Danes sem odrasla ženska in po svetu hočem hoditi z odprtimi očmi. Predvsem pa želim biti odprtega srca in ni me sram, da sem v zrelih letih prevetrila svoje misli, priznala svoja zmotna prepričanja. Tito in sistem, v katerem sem živela, meni ni naredil nič slabega, hodila sem v šolo in živela precej brezskrbno otroštvo. A to, da sem jaz živela dobro, ne opravičuje smrti tisočih, ki niso imeli te možnosti. Čeprav mi gre težko z jezika, danes vem, da sem častila morilca.
Težko je izstopiti iz okvirja, znotraj katerega živiš in deluješ vse svoje življenje. A le če ti uspe ta korak, greš lahko naprej. Poimenovanje ulice ali ceste z imenom Tita je ta hip popoln padec nazaj. Odpiranje starih ran, starih zamer, ki sploh še niso dobile priložnosti, da bi se zacelile. Pomeni popolno zanikanje dejstev, ki jih nekateri sramotno poimenujejo »premetavanje kosti«. Si bomo zopet zatiskali oči? Ne, nočem! Nočem hoditi po Titovi ulici, cesti ali aveniji. Nočem, da so vrednote moje domovine znova zgrajene na lažeh, zavajanjih, pobijanjih, tatvinah, mučenjih. Pa ravno zdaj, ko je že tako dobro kazalo, da se bomo lahko poklonili drug drugemu in si segli v roke.
Ni me sram, da sem bila Titova pionirka. Tako so me takrat naučili. Sram me je danes, da se pogovarjamo o Titu kot o velikem junaku, sram me je in žalostna sem, da je okrog mene toliko trdosrčnih ljudi, ki jih ne premaknejo niti okostja dojenčkov, najdenih v jamah množičnih grobišč.
