Slikovite in povsem zmešane izjave libijskega diktatorja ob krvavi vstaji proti njegovi 41-letni diktaturi so povzročile veliko zanimanja in čudenja, celo zasmehovanja. Britanski dnevnik The Guardian je ponudil zanimivo iztočnico. Pokazal je na vzporednice med blaznečimi izjavami Gadafija in ameriškega igralca Charlieja Sheena. Slednjemu se je v zadnjem času povsem omračil um in je z zmešanimi izjavami škodoval svoji igralski karieri (CBS je ukinil njegovo nadaljevanko Dva moža in pol). Guardian je bralce pozval, naj v spletni anketi uganejo, za čigavo izjavo gre – za Gadafijevo ali Sheenovo (http://www.guardian.co.uk/world/quiz/2011/mar/01/muammar-gaddafi-charlie-sheen-quiz).
Če sledimo nizu zmešanih izjav, potem lahko Charlieja Sheena zlahka nadomestimo z našim premierjem Borutom Pahorjem, znanim po grotesknih izjavah. Vendar ne samo zaradi tega, ampak tudi zaradi nenavadne, skoraj ljubezenske povezave med libijskim diktatorjem in slovenskim premierjem. Njuna vez se je utrdila med štirimi obiski v dveh letih, ko se je Pahor veselo objemal z Gadafijem in se mu ponujal v upanju na libijske milijone za Stožice in SCT.
Mediji so opevali slovensko-libijsko prijateljstvo zaradi denarja, ob izbruhu nemirov pa niso takoj zahtevali diktatorjeve glave, kot so silovito skandirali proti Hosniju Mubaraku. Pahor je ravnal bolj »pokončno« in ob izbruhu libijske vstaje zaigral veledemokrata, zatajil svojega »kamelarskega« gostinskega prijatelja in po hitrem postopku obsodil njegovo nasilje ter se postavil na stran libijskega ljudstva. Kar še zdaleč ne bi bilo tako sporno, če se ne bi razkrile še bistveno globlje vzporednice med obema politikoma. Med drugim ju druži tudi nagnjenost do klovnovstva, s katerim se inscenirata, odvračata pozornost in zavajata. Ko se nekdo posmehuje in norčuje, mu marsikaj uide.
Zaradi vsega tega smejanja ob Gadafijevi pojavi se zdijo libijske mlake krvi manj strašljive, državljanska vojna manj realna. V Sloveniji se Pahorju smejimo že vso njegovo kariero, včasih se zdi, da je bil za premierja izvoljen prav zato, ker se mu tako radi posmehujemo. Od prevzema oblasti 2008. njegovo delovanje vzbuja veliko smeha in še več posmeha. Nihče ga ne jemlje resno, kar mu omogoča, da nekaznovano in brez kakršnekoli odgovornosti dela, kar se mu zazdi. Enkrat govori tako, drugič nasprotno. Ko gre vse po zlu, ima Pahor vzneseni nastop, v katerem se spodbuja in bodri. Zmaga je pred vrati! Ljudstvo nori, potem pa mu vedno znova vse oprosti. Smeh je kot tabletka, učinki Pahorjevih nastopov pa so primerljivi z učinki smejalnega plina. Kljub rekordno nizki javnomnenjski podpori se zdi, da številni volivci spominjajo na like iz komedije, ko že zdaj, več kot eno leto pred volitvami, kričijo: vzemi mi pisalo iz roke, da ne bom spet obkrožil(a) Pahorja! Če že ni za nobeno rabo, se mu lahko vsaj posmehujemo. Ampak v tem je prevara, Pahorjeva različica bunga bunga.
Zaradi italijanskega premierja Silvia Berlusconija smo se podrobno podučili o novodobnem pomenu bunga bunga. Gre za seks žurke oziroma orgije, ki jih je ta organiziral. Navdih zanje naj bi bil prav Gadafi, ki je bil z Berlusconijem v podobno pristnih odnosih kot s Pahorjem. Vendar berlusconijevski ali gadafijevski bunga bunga ni povsem identičen pahorjanskemu, zato moramo pri prevodu v slovenski politični besednjak uporabiti rahlo spremembo. Potem bomo razumeli, kaj pomeni bunga bunga s Pahorjem.
Namesto s »supermačizmom« se pri Pahorju soočamo z zahrbtnejšo obliko političnega zapeljevanja. Pahorjev bunga bunga ohranja osnovni seksualni pomen, le da je prenesen iz zasebne v javno sfero: namesto »lepih punc« (prostitutk, pri Gadafiju iz harema, pri Berlusconiju iz različnih »virov«) nastopajo slovenski volivci, nad katerimi je Pahor izvedel bunga bunga. Poglejmo njegovo kronologijo zapeljevanja: Pahor in njegova SD so pred volitvami in ob izvolitvi 2008 odločno nastopali proti vsem ukrepom, ki zmanjšujejo socialne pravice. Potem je Pahor obrnil ploščo in zdaj z vsemi reformskimi topovi nabija po socialnih pravicah. Na antisocialne reforme stavi čisto vse, tudi svojo nadaljnjo kariero. Zanje se je pripravljen boriti do zadnje kaplje krvi.
Pahorjeva dikcija spominja na Gadafijevo, ki zadnji kaplji krvi dodaja še »do zadnjega naboja«. Pahor, ki je vse dal na priljubljenost in všečnost, zdaj svojo politično prihodnost meri z nepriljubljenostjo, češ da raje mirno spi. Tako kot Gadafi je pripravljen umreti pokončno. Lahko tudi poskočno. Je zadnji na nogah, saj je veliko športal. Glavno je, da oba po lastnem mnenju neskončno sekata. Gadafi seka, nasprotna mnenja in dokazi so zgolj blodnje, fatamorgana. Pahor še bolj seka, sploh na ekonomskem področju. Slovenija leti v nebo, pravi Pahor, tako neskončno uspešni smo, tak potencial imamo, z njim se nam ni treba bati za dobro življenje. Izšli smo iz krize! Ob takšnih izjavah vsi norijo, vendar se obenem smejijo kot hijene. Njegova diktatura (po)smeha je vse paralizirala, zaradi nje se ohranja na oblasti.
Zdi se, da čaka bunga bunga politike sodba v imenu ljudstva, čeprav obenem ni jasno, v katero smer se bo prevesil jeziček na tehtnici. Z Gadafijem je najverjetneje konec, glede Pahorja pa kar nenadoma ne moremo biti več tako gotovi. Najprej bi se morali nehati smejati in ugotoviti, da je vse to vic na naš račun, da nas s Pahorjem ne čaka svetla prihodnost, ampak kvečjemu bunga bunga do smrti.