Dejstva kažejo, da je Borut Pahor predsednik vlade v odstopu, a še kar se pretvarja, da ima stvari pod nadzorom, in si domišlja, da je točka stabilnosti v političnem nemiru, ki so mu podlegli tudi koalicijski partnerji. 5. junija bodo volivci njegovi vladi na referendumih izdali spričevalo za slabo delo.
Vladne stranke se vsaka po svoje pripravljajo na 5. junij, ko jim bodo volivci kar na treh referendumih pokazali spričevalo za nič kaj zgledno delo in še manj vzorno vedenje. Še nobena vlada ni zadržala tako malo političnega kapitala kot Pahorjeva in s tem postala lahek plen pobudnikov referendumov. A premier Borut Pahor si domišlja, da pomeni s svojo stranko točko stabilnosti, medtem ko »tekmecem na levici stvari polzijo iz rok«.Vse javnomnenjske ankete nedvoumno sporočajo, da bodo volivci pokojninsko reformo zavrnili. Te vlade se pač ne da – tako kot z desetinami milijoni evrov naše državne banke – »dokapitalizirati«. Zadnje merjenje Slovenskega utripa (fakulteta za uporabne družbene študije) je pokazalo, da bi proti njej glasovalo 49,8 odstotka vprašanih, za pa le slaba četrtina.
Na superreferendumski dan bo ob razmeroma visoki udeležbi (presegla naj bi 60 odstotkov) padel tudi zakon o preprečevanju dela na črno, saj se proti njemu izreka 53,7 odstotka vprašanih, proti zakonu, ki omejuje dostop do arhivov, pa 34 odstotkov, za pa 29 odstotkov. Ker bi se bolj številno referendumov udeležili nasprotniki te vlade, je verjetnost za propad zakonov še toliko večja. Neugodni so tudi trendi, saj bi pred dvema oziroma tremi meseci za pokojninsko reformo glasovalo več ljudi.
Tekmeci na levici
Ob mrzličnih pripravah manjših koalicijskih partneric Zares, LDS in Desusa na prelomni referendumski dan, Borut Pahor še z več energije igra vlogo voditelja, ki ima vsem dejstvom navkljub, zaradi katerih velja za predsednika vlade v odstopu, še vedno vse pod nadzorom. Ki ve, kako gre s krizo doma in po svetu in se ne skrije, ko prvič zasliši bojne trobente. Domišlja si, da je točka stabilnosti v političnem nemiru, ki so mu podlegli tudi njegovi koalicijski partnerji.
Da se bližajo volitve, je na javnem delu posveta z vodstvom stranke dal vedeti z nekoliko skrivnostno polemično ugotovitvijo, da »tekmecem na levici stvari polzijo z rok« in da je »vesel, ker ni treba meni povedati to, kar oni nesrečno povedo sami«. Mar je mislil na to, da tekmeci na levici (do zdaj jih imel za partnerje!) po nerodnosti govore preveč in da so razkrili preveč kart, s katerimi igro lahko le nesrečno izgubijo? Morda pa je imel v mislih to, da z (napovedanim) bežanjem iz vlade počno nekaj namesto njega, čeprav jih je – ne glede na predvolilno zavezanost levega trojčka – prav on povabil v vlado? Drugače rečeno, dal si je duška in povedal, da je bil zadnje dve leti in pol zvezan z bolj klavrno druščino.
Pahorjev in Janšev »štabni načrt«
Ob tem za Pahorja polemičnem tonu do partnerjev, ki so zanj čez noč postali tekmeci na levici, je uresničil napoved in se posamič srečal z voditelji opozicijskih strank. Namen teh srečanj ni povsem jasen. Za dokazovanje odprtosti in konsenzualnosti je že prepozno, saj je ta koalicijsko-opozicijski vlak odpeljal že najkasneje z arbitražnim sporazumom. Menda bi Pahor rad dobil zagotovila, da po zavrnitvi pokojninske reforme intervencijskega zakona stranke ne bi dale na referendum.
Kaj pa če sta Pahor in Janša, ki sta se dobila nazadnje, delata za »štabni načrt«, ki bi lahko na koncu po volitvah pripeljal do velike koalicije med SD in SDS? Po fiasku levega trojčka je to opcija, ki ob grozeči krizi vendarle ni nekaj nemogočega. A to je prej kot ne še vedno le špekulacija, odmaknjena v varno prihodnost. Še prej se bo morala politika odločiti glede predčasnih volitev, v katerih vidi tudi predsednik republike, in ne le lider opozicije, rešitev politične krize.
VEČ V TISKANI IZDAJI