Natasha Diddee Svet24.si

Priljubljena blogerka leta živela brez želodca, ...

plimovanje, piran, obala, morje, poplava-2023 Svet24.si

V Sloveniji je povprečen občan zadolžen za 629 ...

jv_0 Necenzurirano

Kaj se skriva v ozadju nenadnega odhoda direktorja...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

ronaldo 11 Ekipa24.si

Avtor selfija v velikih težavah: zaradi vdora na ...

ela mei2 Njena.si

Skrito v raju: 'Ela' nenadoma vidno spremenjena?

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Budni in speči stražarji

Deli na:

Letos je po mnogih – recimo dvajsetih – letih spet zadišalo po starih časih samoupravnega socializma in spet smo okusili golo (in povrh še prazno) aroganco oblasti. Samuel Žbogar je podlegel njenemu magnetizmu, komaj so ga vzeli v nomenklaturo.

Letos je po mnogih – recimo dvajsetih – letih spet zadišalo po starih časih samoupravnega socializma in spet smo okusili golo (in povrh še prazno) aroganco oblasti. Samuel Žbogar je podlegel njenemu magnetizmu, komaj so ga vzeli v nomenklaturo.

Ko ga je vladni tovariš (na javnem pogovoru, kot si jih po novem med sabo prirejajo člani vlade) pred nekaj dnevi vprašal, kaj podpisani pisec teh vrstic delam na zunanjem ministrstvu, je Žbogar z golo (in prazno) aroganco odgovoril, da delam težave. Poleg arogantnosti je ta izjava, če se prijazno izrazim, ker z njim v arogantnosti ne želim tekmovati, nespametna in neresnična. Predvsem težav ne delam jaz, ampak jih dela Žbogar, in to ne samo meni, ampak vsem Slovencem in naši državi.

To pisanje je v celoti posvečeno Žbogarjevim težavam in ga ne bi bilo, ko bi šlo za težave iz moje delavnice ali samo za moje težave. Kar se mene tiče, sem novi oblasti v začetku celo skušal pomagati, saj sem bil krajši čas celo Pahorjev »posebni odposlanec«. V vsaki normalni demokratični državi bi človeka, ki je ustanovil in deset let vodil zunanje ministrstvo – namesto da ga skušajo ustrahovati – povabili za svetovalca ali – recimo tako, kot je prvotno, vendar ne povsem iskreno nameraval Pahor – za posebnega odposlanca.

Po tradiciji, ki sem jo na MZZ uvedel v boljših časih oziroma v skladu s svojim vključevalnim prepričanjem, sem – če me ni Žbogar v skladu s svojim drugačnim prepričanjem medtem izključil – tako kot vsi bivši ministri tudi član »strateškega sveta« MZZ. Odkar sem na MZZ, sem napisal in objavil knjigo o predsedovanju Evropski uniji (Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil), ki po vsej priliki izpričuje več dela, kot ga je v vsem svojem življenju prispeval Žbogar.


Ko so me povabili k razpravi o novi zunanjepolitični strategiji, sem njenim avtorjem svetoval, naj v njej opustijo sklicevanje na neuvrščenost, dodajo pa tisto, kar je sicer samoumevno za vsako zunanjo politiko, namreč državni interes. Že ta moja minimalna intervencija bi zaslužila zahvalo, ne pa čisto prazne arogantnosti, ki si jo dovoljuje Žbogar.

Problem seveda ni v delu, ampak v miselnosti, ki se je v Sloveniji uveljavila, odkar so dobili besedo ljudje kot Žbogar, še bolj pa njegovi gospodarji, in ki jo bom zaradi prijaznosti imenoval nedemokratična in ne kako drugače. Značilnost te miselnosti je, da zavrača vsako mnenje, ki ni skladno z njo, oziroma skuša »neskladna« mnenja preprosto odstraniti.

VEČ V TISKANI IZDAJI