Danes se ime Branka Cestnika, župnika na Frankolovem, pojavlja v zelo različnih in nasprotujočih si kombinacijah. Lahko bi bil celjski škof, celo skriti ljubimec televizijske voditeljice Saše Einsiedler, čeprav je najraje duhovnik, vodja skavtov in hribolazec. Več o tem v pogovoru z novinarko Reporterja.
Konec dober, vse dobro, čeprav se tudi dandanes ne morete izogniti zapletom. Dobro ste znani v katoliških krogih, zlasti po svoji publicistični dejavnosti, širša slovenska javnost pa vas povezuje z ljubezensko afero, ki naj bi jo imeli z znano televizijsko voditeljico Sašo Einsiedler. Kakšna bo vaša pika na i vsem tem medijskim ugibanjem?
To je tako. Če hočem vse to razložiti, bom igral igro rumenih medijev, ki so se postavili za sogovornike in sodnike. Lahko rečem le to, da me ni klical noben novinar teh medijev, in tako mi ni bila dana nobena možnost obrambe. Niso preverjali niti vira niti mene, zato ne mislim vstopiti v njihovo igro. Temu sem se izognil tudi tako, da vseh teh novic raje sploh nisem bral.
Radovednost, namigovanja in ugibanja so še naprej velika.
Ljudje so razumljivo radovedni, saj so me takrat dali celo na naslovnico, toda lahko rečem, da sem ob tem bolj spoznal, kako sploh delujejo takšni mediji. Za to delo ni treba, da si novinar, ampak predvsem pravnik, saj moraš pisati tako, da te ne bodo tožili. V mojem primeru ABC novinarstva ni bil upoštevan.
Ali bi lahko dejali, da ste prijatelj Saše Einsiedler?
Da, seveda. Še vedno sva prijatelja.
Kako so se odzvali vaši predstojniki?
O morebitnem medijskem cirkusu sem jih obvestil že vnaprej. Dobil sem njihovo podporo. Od takrat pa o tem ne govorimo.
Vaše ime se je omenjalo tudi v kombinaciji za novega celjskega škofa.
Vem, da se je govorilo o tem, po Celju so mi nekateri celo začeli mežikati in se smejati. Bilo mi je prav smešno, saj nisem ničesar vedel o tem. Res je, da sem se precej izpostavljal pri pripravi internih pastoralnih dokumentov in pri vodenju kakšne komisije. Za tiste, ki malo bolje poznajo potek pastoralnega načrtovanja, je bil to eden izmed razlogov, da me vidijo kot možnega kandidata. Toda ob vsem tem je treba vedeti: če je Sveti sedež v čem močan, je zagotovo v tem, da zna skrivati ime kandidata vse do konca. Imena, ki se pojavljajo v takih zgodbah, običajno niso med izbranimi, in tako ni bilo niti moje.
Kakšna pa so vaša razmišljanja ob zadnji aferi mariborske nadškofije, ko so o njenem dolgu v višini 800 milijonov evrov poročali celo mediji v svetu, med njimi italijanski Espresso, pa tudi nekateri ameriški časopisi?
Z mariborsko afero smo prišli do točke, ki nujno zahteva pogled navznoter, v probleme, ki so v Cerkvi. V zadnjih desetih letih je bilo tako ali drugače, tudi s pismih, večkrat opozorjeno, da se ne smemo odločati za tako megalomanske projekte. Na koncu je obveljajo zaupanje v škofa, da ve, kaj dela. Finance so ostale tabu, zato se o njih ni razpravljalo, četudi je bila na sinodi dana zahteva po transparentnosti. Rekel bi, da gre za problem teološke narave, kaj Cerkev je in kaj ni. Kakšna je naša podoba Boga? Je Bog nekakšen bizantinski cesar z močno armado uniformiranih uslužbencev? Zdi se, da tudi trpljenje pod komunizmom ni očistilo podobe triumfalne in vojskujoče se Cerkve. Gre za komaj zavedno teološko zmoto, ki je povzročila tudi bankrot mariborske nadškofije. Razmišljanje o tem, da bodo lažje izvajali karitativno dejavnost, lažje oznanjali evangelij in da bodo morda s tem lahko več dali družbi, če bodo imeli dovolj denarja, se je izkazalo za varljivo. Zdaj poskuša mariborski krog ostra vprašanja zaobiti, češ počakajmo, da mine, saj ni tako hudo, a s tem izgublja možnost, da analizira v globino, da pregleda stanje klera in vodstva. To je tako, kot da bi analizirali železniški sistem, signalizacijo, proge, vagone, ne pa tudi lokomotiv.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA