»Vstopil sem v hišo in prišel na vrh stopnic … Veža je bila temna. Bil se okostnjak, ostrižen na golo. Ko sem stal na vrhu stopnic, se je oglasila mami, ki je s tatkom sedela pri oknu v dnevni sobi: 'Dober dan, kaj pa želite?' Tako sem bil spremenjen, da me ni spoznala.«
Božidar Trefalt (1928) je po dveh mesecih pekla oznovskega taborišča v Škofovih zavodih (Šentvid) shujšal imel 43 kilogramov. Te svoje življenjske preizkušnje starejši brat že pokojnih Franeka (poznamo ga tudi kot igralca v filmih Vesna in Ne čakaj na maj) in Mita Trefalta popisal v izvrstno napisanih spominih Mladost, ki to ni bila 1928 – 1949 (Založba Družina). Nobenemu od bratov je v prejšnjem režimu ni zaupal zaradi izpostavljenih služb, tudi sinovoma ne; nekaj stvari je povedal le ženi Boži.
Največ lukenj v spominu ima prav iz časa, ko je bil telesno in duševno povsem na tleh. Ves čas po vojni do leta 1990 ga je preganjala misel, da se bo našel kdo, ki bo odkril, da je v taboriščih v Kranju in Šentvidu pri zaslišanjih dal nekaj neresničnih podatkov, s katerimi jih je ukanil in si rešil življenje. Vedno je pazil (bil je tudi ustanovitelj kranjskega plavalnega kluba Triglav), da se politično ni opredeljeval ali storil česa takšnega, da bi se kdo spomnil, »pa dajmo preverimo tega človeka«.
Zaradi fizičnega odpora vse do leta 1996 ni bil nikdar niti v bližini stavbe v Šentvidu, tega kraja lakote, izživljanja in smrti, takrat pa le na parkirišču v bližini pred vhodom v TV3. Na naboru za služenje vojaškega roka 1948 je denimo izjavil (»bil sem nerazsoden in predrzen«), da je bil 19 mesecev v nemški vojski. Verjeli so mu in vojsko je tako »služil« le dobrega po leta. Tako je, kot je dejal na predstavitve knjige, 'unovčil' 19 mesecev domobranstva.
Knjigo Mladost, ki to ni bila 1928 – 1949 začenja z opisi dogodivščin iz otroštva na Primskovem in na Bledu, kamor so se preselili leta 1938 Park hotela. Poletje leta 1940, denimo, je s svojo provizorično narejeno jadrnico prejadral celotno Blejsko jezero s Tonetom, sinom bana Natlačena. Ta se je upokojil kot eden od pomočnikov direktorjev letalske družbe Canada Air.
Številni iz mladih generacij so po njegovih besedah med vojno in po njej plačali najvišjo ceno, izgubili so življenje. »Nam, ki smo preživeli, pa je bila vzeta mladost, ki je nismo nikdar imeli.«
Gimnazijo je nadaljeval kot begunec v Ljubljani. S sošolci z rakovniškega internata, ki so imeli status beguncev, so bili poslani na Kočevsko, on pa je pri kmetu v Dolenji vasi pri Ribnici dočakal kapitulacijo Italije, saj so jih odgovorni prepustili samim sebi. Tiste, ki so ostali v Stari Cerkvi, so partizani mobilizirali. Tam se je pridružil slovenskim četnikom in po premiku mimo Turjaka kot pomočnik mitraljezca tudi edinkrat sodeloval v vojaškem spopadu in se prebil spet v internat na Rakovniku.
Ker se je bal, da bodo Nemci prijeli vse, ki so pobegnili iz Štajerske in Gorenjske in jih, mlajše od osemnajst let, odpeljali na prisilno delo v Nemčijo, se je s prijateljem javil na tečaj za radiotelegrafista, deloval je tudi pri domobranski propagandi in kot četni pisar.
Znašel se je v skupini domobrancev, ki so jih Nemci želeli usposobiti za let in pristanek z jadralnimi letali. Predvideva, da so jih skušali uporabiti za desant na Drvar, kar pa so njihovi poveljniki preprečili. Poleti leta 1944, je bil izbran v skupino, ki je obiskala Berlin in k sreči ni doživel nobenega bombnega napada, ki so sledili takoj po njihovi vrnitvi. Kakšen je bil namen obiska, niso nikdar izvedeli. »Verjetno smo bile krinka za nekaj drugega.«
S svojo enoto se je umaknil v Vetrinj in bil vrnjen v Jugoslavijo z zadnjim transportom. Prepričan je, da v iskanju resnice ni mogoče mimo odgovornosti in nesposobnosti vodstva Narodnega odbora in vojaškega vodstva Slovenske narodne vojske (prej Slovenskega domobranstva): »Dovolj je bilo znakov, da transporti odhajajo v Jugoslavijo, da bi lahko organizirali odpor. Prav gotovo bi bili Angleži ob množičnem odporu nemočni. Ali bi streljali? Močno dvomim, kajti imeli so navodilo, da ne smejo nikogar prisiliti k vrnitvi. Prav zato so uporabili laž in prevaro.«
Številni iz mladih generacij so po njegovih besedah med vojno in po njej plačali najvišjo ceno, izgubili so življenje. »Nam, ki smo preživeli, pa je bila vzeta mladost, ki je nismo nikdar imeli.«
