Nekdanji strankarski kolega Rudi Moge je njen vstop v politiko pospremil z besedami NLP – nedolžna, lepa, pametna. Z oznako »nedolžna« je najverjetneje mislil na to, da je bila tedaj še brez politične zgodovine. O tem, koliko drži Mogetova trditev, da je novinka v politiki »lepa«, ne bomo razpravljali, saj imajo po starem slovenskem pregovoru vsake oči svojega malarja. Če pa že, potem je primerno postaviti vprašanje, kolikšno težo ima lepota v politiki. V slovenski prav gotovo ni brez nje. Pri nas volivci (in menda še bolj volivke) pogosto oddajo svoj glas zaradi »lepih oči« in ga tudi odrečejo zaradi domnevno »revanšističenega pogleda«.
Dejanja štejejo malo ali nič, bolehni zgodovinski spomin državljanov pa vzdržujejo pri življenju edinole mediji, ki z vztrajnim naprezanjem ohranjajo v zavesti Slovencev različne orožarske afere, depale vasi, patrie in podkupnine, hkrati pa skrbijo za sprotno premagovanje tudi najmanjše okužbe z ultrami, odpravninami, klientelizmom, da o hudih jamah in podobnem niti ne govorimo. V primerjavi z »lepa« je atribut »pametna« za političarko gotovo pomemben. Ni namreč hujšega od bedaka, ki se trudi za obče dobro. Pamet je torej več kot zaželena, čeprav sama po sebi ne daje nobenega zagotovila, da bo tudi družbeno koristna. Niso namreč redki, ki ves potencial svojega uma pokurijo v svojo korist.Kdo ve, ali o tem kdaj razmišlja Rudi Moge, ki je le malo potem, ko je Katarina Kresal po bliskovitem začetku politične kariere kot NLP zasedla mesto ministrice za notranje zadeve, razočaran izstopil iz LDS. Neznani leteči predmet pa nadaljuje svojo pot in dobiva nove komplimente. V nizkonakladni reviji Obrazi se je tako potegovala za naslov politika oziroma političarke, ki je po mnenju bralcev v preteklem letu »najbolj navdušil s svojo osebnostjo, jih prepričal s pokončno držo in pozitivnimi dejanji ali pa mu je po njihovem mnenju na političnem parketu kar najmanjkrat spodrsnilo«. Seveda je zmagala, kar ni nobeno presenečenje. Pogled na seznam ne ravno številnih bralcev revije Obrazi bi najbrž vse
pojasnil.
Kakšne laskave atribute pa Katarini Kresal prinaša naslov Slovenka leta? To priznanje bralk in bralcev revije Jana je – če sodimo po tem, kar piše na Janini spletni strani – namenjeno »za posebne ženske, pogosto neopažene, največkrat premalo cenjene (…), take, ki jih javnost morebiti ne bi nikoli spoznala, saj so preskromne, da bi se same zrinile v ospredje« (…), Jana pa jim želi dati jim vsaj trenutek zadoščenja za njihovo delo, srčnost in pogum itd. Je KK torej posebna? Prav gotovo. Neopažena? Nikakor. Premalo cenjena? Prej nasprotno. Skromna? Vse prej kot to. Če bi v uredništvu revije Jana želeli slediti svoji lastni opredelitvi, bi med kandidatkami za naslov Slovenke leta ne smeli ponujati političark – ne le Katarine Kresal – saj te tako rekoč brez izjeme ne ustrezajo zapisanim parametrom. V obrazložitvi zato beremo, da je kandidatka KK prepričala predvsem s srčnostjo, pogumom, odločnostjo in vztrajnostjo, in to zlasti ko je šlo za istospolno usmerjene in izbrisane. Zaradi slednjih je menda postavila na kocko celo svojo politično kariero, čeprav so nekateri prepričani prav o nasprotnem, da je s tem svojo kariero zgolj utrjevala.
Vse to in še mnogo več je v kratkem času dosegla Katarina Kresal. Je potemtakem sploh čudno, da je prav njej pripadla »čast« slavnostne govornice na prizorišču slovenske različice kosovske bitke, se pravi v Dražgošah, kjer kontinuiteta vsako leto ponavlja svojo martro o herojski epopeji bitke za to hribovsko vas, ki bi je z malo razsodnosti sploh ne bilo. Bitke namreč, vas pa bi ostala nepožgana. Srčno, pogumno, pa tudi odločno je ministrica Katarina, ki se je že pred volitvami izkazala s slabim poznavanjem podatkov o osamosvojitvi, spregovorila o času druge svetovne vojne, ki ga pozna še manj. Seveda ji niti na misel ni prišlo, da bi utegnilo biti kaj resnice v pričevanjih domačinov, ki se dražgoških dogodkov še živo spominjajo (eno takih smo lahko prebrali pred kratkim v tedniku Družina) in vedo povedati, kako so vaščani v skrbi za to, kar se lahko zgodi, prosili partizane, naj se iz vasi umaknejo in jim ponujali celo, da jim bodo na Jelovico dostavljali hrano. A so partizani ostali neomajni, češ da bodo ob napadu vas branili.
Za to nerazsodno razkazovanje mišic še lahko najdemo opravičilo, težko pa ga je najti za njihovo ravnanje po nemškem napadu. Tisti, ki so se prej ustili, kako bodo vas branili, so se poskrili v gozdu in dogajanje le od daleč opazovali. V Dražgošah je padlo sedem partizanov in 27 nemških vojakov. Med domačini je bilo 41 žrtev. »Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi, je izmišljen in neresničen,« trdi očividec Franc Kavčič. In še: »Ne obsojam mladih partizanov, ki so morali izpolnjevati ukaze in so zato plačali z življenjem. A koliko nedolžne krvi je bilo prelite v tej neslavni bitki samo zaradi hlepenja partije po oblasti.«
Taka pričevanja »rahločutne« Slovenke leta, Katarine Kresal, seveda ne zanimajo preveč. Prihaja iz krogov, kjer je za nekatere kategorije (recimo za izbrisane) rezervirano toliko sočutja, da ga preprosto zmanjka za vse druge. Ne trdim, da med izbrisanimi ni ljudi, ki si zaslužijo sočutje in poravnavo krivic, ne zdi pa se mi pošteno, da ni podobne zavzetosti za dokončanje sramotnih zgodb o zunajsodnih pobojih, pa o preganjanju in zapostavljanju državljanov drugega reda, ki je zaznamovalo povojni čas. Ampak NLP-političarke Katarine Kresal to ne skrbi. Ona gre v Dražgoše in govori o tem, da so uporni gorenjski partizani dobro vedeli, kje so doma, da so razumeli svet in se upali upreti; kot ženska se pokloni pogumnim dejanjem žensk med NOB … Skratka – pove vse, kar »ve«. In od kod ji vse to védenje? Ja, botri so ji povedali!