Boštjan M. Turk: Trenutek v koži Milana Kučana

V prvem tednu po volitvah smo slišali pomenljiv stavek: »Kučanu ne sežemo do kolen po prevarah«. Izrekla ga je Ljudmila Novak. Do tega trenutka se tisti, na katerega se nanaša, še ni oglasil niti napovedal tožbe.

Trditev je v logičnem skladju s temeljim virom informacije o nekem predmetu, pojavu ali osebi, z Wikipedio. Tam pod geslom »Milan Kučan« najdemo naslednji citat: To je nasilje, je fašistoidna manira, ki kaže, da mi politične kulture nimamo, in če to fašistoidno namero, ki se kaže skozi omenjeno pisanje in skozi topotanje na javnih tribunah v Cankarjevem centru, ne bomo obrzdali, se lahko zgodi, kar se je zgodilo v Nemčiji leta 1931." (Milan Kučan kot predsednik Komiteja zveze komunistov na tajnem sestanku slovenske udbe in milice v Tacnu, 15. aprila 1988). Kučan je težnje po osamosvojitvi in politični demokraciji dojemal kot »fašistoidne«, to »skrb« pa izražal na najbolj vprašljivem organu, ki je kdaj obstajal v Sloveniji, na plenumu udbe, (ljudske) milice in cekaja.

Poglobiti se je potrebno v psihološki profil človeka, ki v imenu nazadnjaško-represivne organizacije brutalno obsoja prvi vzgib človeka kot družbenega bitja, željo po demokraciji in splošni pravičnosti. Moralna vrednost takšne osebe bo po definiciji enaka ničli: z lahkoto bo namreč zavajala, artikulirala javne neresnice, ljudi likvidirala po liniji politične moči, ki stoji za njim (to je še posebej primer danes, ko se je partijsko omrežje preobrazilo v omrežje medijev, gospodarstva, politike, civilne družbe, ipd.), branila ozek egoistični interes lastne koristi in podobno: takšnim osebam ljudje s človeško etiko »ne sežejo niti do kolen«.

V svoji formulaciji je predsednica Nove Slovenije zadela žebljico na glavico skrivne formule nedeljskih volitev. Mediji so namreč razglasili, da je Jankovićeva zmaga Kučanova zmaga, in niso se zmotili. Treba je sedaj videti, kakšna je narava tega »dosežka« in na katere sestavine sliši njegov recept.

Kdo je Janković, vemo. Da bi bil v deželah evropske zveze za zapahi, ni skrivnost. Da je evropska zveza podprla enega politika na teh volitvah in da ta ni bil ljubljanski župan, je tudi jasno. Da slednji ni dobil nobene čestitke iz razvitega sveta, prav tako ne bo več dolgo skrito. Jankovićeva zmaga po Kučanovem receptu namreč zvesto odraža jedro vseh Kučanovih »zmag«, odkar je v šestdesetih letih 20. stoletja zapustil rodno Prekmurje, in to je Evropa videla dosti pred nami. Vsi dosežki te vrste namreč imajo eno samo lastnost: vsakokrat so šli na rovaš slovenskega naroda.

Prva posledica Kučanovega eksperimenta je že tu, četudi uradni rezultati sploh niso razglašeni. Bonitetna ocena Slovenije bo padla: eden od ključnih ljudi, ki vodijo tovrstne ustanove, Christopher Pryce  (agencija Fitch, Berlin) meni, da je »priti iz nič in voditi državo skrb vzbujajoče, saj prinaša pomanjkanje stabilnosti in odpira vprašanje, kaj Slovenci sploh želijo.« Tako Kučan kot Janković to vesta bolje od njega – znižanje bonitetne ocene prinese negativne posledice vsem državljanom -, a ju to ne moti. Slovenci so zanemarljiva količina, če gre za interes partijske države.

Evropo neodpustljivo moti tudi, da bo Janković težko sestavljal koalicijo, nadalje, da nima sogovornika na evropski ravni (Pozitivna Slovenija mednarodnih povezav sploh ne pozna). To je še toliko težje, ker se večina strateških odločitev zgodi znotraj evropskih političnih gremijev, predvsem Evropske ljudske stranke, ki ima tam večino. V Bruselj potem pridejo izdelani sklepi, ki jim je tako rekoč nemogoče ugovarjati. Vlado Zorana Jankovića bo evropska komisija vselej postavljala pred izvršeno dejstvo in tako se bo res zgodilo tisto, kar je napovedal Karl Erjavec, da nam bo vladal Bruselj. Škoda za slovenske interese bo neizmerna, a kaj to mar pobudniku Jankovićeve kandidature.

Da bi eksperiment Janković uspel, se je moral Milan Kučan zateči k preizkušenemu receptu iz devetdesetih, k izdajalcu iz pomladnih vrst. Gregor Virant opravlja »mostograditeljsko« vlogo, ki sta jo tedaj udejanjala brata Podobnik. Retorika je bila Kučanova, kot je tudi danes. Virant bi lahko odpravljal primanjkljaj Jankovićeve anonimnosti na mednarodnem parketu, hkrati pa skrbel za podporo koalicije v parlamentu. S tem namenom so tudi izvedli operacijo »Lista Gregorja Viranta«.

Ker pa so časi težki in Evropa pritiska, je prav nekdanji Janšev minister sedaj eden od ključnih motorjev zadnjega partijskega eksperimenta. Mlad, zdravih zob, všečen in zgovoren, zagret za delo, ne preveč pameten, a zagledan v denar in njegovo pojavno obliko glamur, je danes prav to, kar je ob Podobnikih potreboval Kučanov klan petnajst let nazaj. In morála mu – kot idrijskim bratom – ne dela težav: ob zadnjem predsedniku ZKS se je naučil, da so izdaja, kraja in škodovanje narodnemu interesu pomembne »vrline« v boju za oblast. Zanjo se sedaj, bolj krčevito kot Zoran Janković, bori nekdanji član strokovnega sveta SDS. S prav takšno vnemo kot je to počel leta 1997 Marjan Podobnik.

Partijski ogenj nikdar ne ugasne. Potegne te vase, če nisi iz pravega testa. Virantov eksperiment se bo tako končal na pogorišču, kot so se od Kocbekove »zaveze« v Dolomitih leta 1942 končali vsi. Virant bo šel v koalicijo, tako kot so šli krščanski socialisti v OF in bo v njej končal tako, kot so končali oni. Enkrat po tem si bo postavil vprašanje, zakaj mu je to bilo treba in kakšna je morala ljudi, ki so ga v to potisnili.

Za razliko od njega bo šel Milan Kučan v grob, ne da bi v življenju sploh izkusil, kaj je to moralna dilema. Poskušajte biti za trenutek v njegovi koži.