Jurij Gustinčič je odlikovanec iz istega koša. Faksimila njegovih člankov v najtežjih dneh nastajanja naše domovine so bila junija lansko leto objavljena v Reporterju in so še danes dostopna na njegovih spletnih straneh. Začel je z idejo, da Slovenija ne more nikoli postati polnopravna članica Združenih narodov. Takole je devetkal: Kancler Vranitzky je kljub vsemu ostal toliko previden, da je, neupoštevajoč sodelovanje z republikami, jasno dal vedeti, da ključne diplomatske kanale še vedno drži v pripravljenosti za sodelovanje zgolj z zveznimi institucijami SFRJ. Da bi ne delovali sarkastično enostransko, lahko rečemo, da obstaja na republiškem nivoju prav močno komična kozmopolitska komponenta. Eden od republiških politikov (iz Slovenije) jo je nedavno izrazil v stavku, počakajte, čez dve, tri leta bomo v Združenih narodih. Vsaka mu čast! Poglejmo samo, koliko je to realno. Vsak narod lahko potrka na vrata OZN.
Toda potrebno je čakati. Čakanje je polno negotovosti v svoji lastni biti. Če hoče biti sprejet nov član, je namreč potrebno soglasje vseh članov varnostnega sveta. Ti morajo biti zelo dobro razpoloženi do države kandidatke, z njo morajo imeti odlične odnose. Pa jih Slovenija in Hrvaška, npr., imata z Rusijo? Republiki bi namreč podprli samostojnost Litve, Gorbačovu v posmeh. Pa tudi če se preskoči prepreko v varnostnem svetu, je potem na vrsti generalna skupščina, ki nove člane sprejema s dvotretjinsko večino navzočih. Ta je odvisna od dežel, pripadnic gibanja neuvrščenih, ki jih Slovenija in Hrvaška prezirata. Tako je to z OZN. A potem so tu še druge, Svetovna banka, Mednarodni monetarni fond… itd., itd.
Bolje je torej pozabiti vse skupaj (osamosvojitveno težnjo, op. B. M .Turk), bolje za dušo«. (Jurij Gustinčič, Ujedinjene nacije, Sitnica!, Vreme, Beograd, 11. februar, 1991). Še hujši so bili njegovi članki iz Slobodne Dalmacije 28, 30. In 31. junija 1991. Na najbolj krvav dan osamosvojitvene vojne, 28. junija, se svoje domovine ni dotaknil niti z besedo. Izbral je bolj »univerzalno« temo in se razpisal o Moamerju Gadafiju in njegovih kopitarjih. To je članek Gadafi onaj pravi, katerega poudarek in končne stavke objavljamo: »Velik je Alah, toda velik in usmiljen je tudi predsednik Gadafi, ki je škotskega člana parlamenta v svojem šotoru častil z mlekom od kamele in ga pri tem prepričeval, da nič od tistega, kar govori Zahod, ni točno.
On ne podpira nobenega terorizma, še najmanj irskega. Irska republikanska armada mu je zoprna. Naj bodo Britanci mirni. Gadafi je njihov prijatelj. Ko bo Alahu to všeč, bo prijateljeval tudi z Američani. Škotski parlamentarec je bil navdušen. Pohitel je domov in Ministrstvu za zunanje zadeve priporočil, naj se Gadafijevo darilo, četrt milijona funtov sprejme kot znak dobre volje. V trenutku, ko to pišem, ministrstvo še koleba. Škot je čisto iz sebe! Nastopa v javnosti, pljuje po Evropi in povzdiguje Gadafija. A Gadafi? Ko je slišal, da se Angleži obotavljajo, je rekel: »Naj gredo k vragu«. To se mi zdi v celotnem primeru najpomembnejše. Predsednik Gadafi je ohranil svoj značaj. To je tisti pravi, stari Gadafi«.
Istega Jurija Gustinčiča je nekdanji predsednik republike Danilo Tuerk odlikoval v času, ko je bil Gustinčič že njegov uradni podpornik in je tudi tekla volilna kampanja. Sicer pa toliko kadila slave, kot so ga mediji spustili pod Gustinčičev nos, ni bil deležen po Titu tako rekoč še nihče. Gustinčič je v tem trenutku gotovo najbolj promovirana medijska osebnost, čeprav si tega ne zasluži in četudi bi podroben pogled v njegovo bio- in bibliografijo pokazal, da za promocijo obstajajo vsi razlogi - proti.
So pa tako Janković kot Potrč in Gustinčič ljudje, ki utelešajo najpomembnejšo lastnost totalitarnega časa sedemdesetih let, to je sprevrženosti. Belo je črno, črno je belo, nad vsem pa sta Tito in partija. Potem je vse drugo že takorekoč nepomembno. Tudi v današnji Sloveniji drugače pač ne more biti.