Boštjan M. Turk: Nostalgija po prejšnjem režimu

27. aprila se bomo vnovič približali formalnemu simbolu (prazniku), na katerem je bil od samega začetka utemeljen prevzem oblasti v državi z vojno 1941–1945. Prvič po dolgem času pa ne bo šlo več samo za formalni simbol, temveč za vsebino oz. dejansko. Na ta dan je napovedana nova slovenska »vstaja«, ki sedaj ne »vstaja« več proti nekdanji vladi, temveč si je našla veliko bolj univerzalnega sovražnika. V imenu proletarskega aktivizma zavrača vrednote, na katerih sloni sodobna Evropa. Te so solidarnost, a utemeljena na spoštovanju osebne iniciative, tržno gospodarstvo s socialnimi primesmi, svobodna trgovina in svobodno izobraževanje. V tej zvezi je moč ugotoviti, da nas demonstracije, predvidene za 27. april, vračajo v obdobje, ki smo ga leta 1990 ocenili kot izstop iz zgodovine in civilizacije. »Vrednote«, ki nasprotujejo evropski in zahodni civilizaciji, so same po sebi nevrednote ali pa zgolj čisti sofizmi. Takšen je pojem »neoliberalizem«, ki se je v javnosti prijel kot huda slabšalnica: z njim strašijo deli tranzicijske politike, npr. Igor Lukšič, ne da bi sploh pojasnili, kaj to pomeni. Če bi se kdo tega lotil, bi brž ugotovil, da pojem sploh ne obstaja.

Liberalizem pomeni tržni pristop in tržni model ekonomije, ki pa je – paradoksalno – edini, ki uspeva in je zmožen ljudem zagotavljati blaginjo. Vstajniki nasprotujejo tudi socialnim razlikam: te so nujni temelj normalne družbe in so do sedaj edini motor, ki zagotavlja propulzivno gospodarstvo. Namesto tega se uveljavlja ideja o nekakšnem univerzalnem svetovnem dohodku, do katerega bi imel vsak pravico, pač glede na to, da se je že rodil. Kako takšna stvar videti v praksi, se nihče ne vpraša, kajti vprašanje bi se začelo pri elementarnem dejstvu: kdo bo prvi v verigi tistih, ki bodo ustvarili denar za delitev. Odgovor je logičen: če ga bodo delili vsem, nihče.

Takih trditev, s katerimi se spušča megla na realnost, je v Sloveniji vsak dan več. Pravzaprav so že toliko močne, da so preglasile partizansko ikonografijo, ki nas je ogluševala že vse od začetka tega stoletja (začelo se je po proslavi petdesetletnice konca druge vojne, ki je bila še zelo objektivno uglašena v smislu narodne sprave). Nostalgija po prejšnjem režimu se je artikulirala s proslavljanjem edino zveličavnega enobeja – to je zadostovalo v periodi od 1995 do 2010, je sedanji trend, trend »nadgraditve«. Slovence se poskuša mentalno transformirati ne samo v narod gverilskih navdušencev, temveč se jih poskuša razobličiti v tistem, kar pomeni diahrono dejstvo naše identitete, zahodni tip mišljenja, delovanja in tudi poslovanja. V medijih najdete množico zagovornikov čimprejšnjega izstopa iz Nata in Evropske zveze, moti pa jih tudi evro. Potem bi radi neki svet, ki bi bil približno podoben Titovini, pa še delovati bi moral.

Temeljno vprašanje, ki se tukaj pojavlja, je, ni to, ali se bo ta v oblakih zgrajena fantazija razblinila, temveč kdaj se bo to zgodilo. In podvprašanje, ki je takoj na vrsti: je bila mar druga Janševa vlada napaka, in bi bilo treba spustiti na oblast Jankovića. Ta je neverjetni mojster pleteničenja in vezanja otrobov: skupaj z Virantom, ki mu v takšni retoriki sledi brez težav, še bolj pa jo krepi z neresnico, prevaro in izdajo najplemenitejših parametrov v vrednostnem sistemu človeka, začenši z dobrotniki in prijatelji, bi državo pripeljala v kolaps: nedvomno bi sledil izstop iz evra in EU, nato bi prišlo do povečane emisije domače valute – Virant bi s tem obvladoval krizo v javnem sektorju. A inflacija bi začela hitro rasti, povečevala bi se revščina, ljudje bi se tega naveličali, kot so se Miloševića. In začeli znova, z dna. Ta dilema se pojavlja vedno bolj: v ozadju je nekakšno prepričanje, da bi se te delce dalo potem lažje sestavljati v novo celoto kot sedaj. Vendar nič ne more biti dlje od resnice. Druga Janševa vlada je namreč Slovenijo zadržala v civilizacijskem območju, ki mu zgodovinsko pripada, njegovi korelati pa so članstvo v EU, evro in Schengen. Skupaj z vrednotami pravne države, socialno-tržnega gospodarstva in drugega. To je bil zgodovinski dosežek; bolje se nam izriše v spominu, če pomislimo na retoriko po 4. decembru 2011. Tedaj se je država prvič po osamosvojitvenem procesu znašla v preddverju Miloševićeve Srbije, dejansko in simbolno.

Nosilni blok, ki je to koalicijo politično omogočal, je sicer imel škodo. To je logična posledica vsake reformne politike: povsod po svetu je tako. Da je Janez Janša z vladnim programom vztrajal do konca, četudi je ob njem ostala samo Nova Slovenija, je bilo edino pravilno. Tudi Alenka Bratušek sedaj uporablja isti program, le da so kadrovske »rešitve« njene vlade prirejene potrebam tranzicijske nomenklature. Drugo Janševo vlado je onemogočil neznosen medijski pritisk, ki se je s promocijo vstajniških idej zajedal ne samo v vsakokratno potezo vlade, temveč v jedro nacionalne identitete Slovencev, kot poskušamo pokazati v tem članku. Temu je sledila izdaja partnerjev, koder so odšli – po intervencijah iz političnega in medijskega zakulisja – vsi, ki bi morali biti predvsem poklicani za reševanje domovine. Nova Slovenija je ostala, tudi zato ker smo v tem časopisu temeljito analizirali (kritizirali) njihove težnje k transmisiji.

Ko Jernej Vrtovec sedaj na predvečer 26. aprila (dejanskega datuma ustanovitve Antiimperialistične fronte) v prostorih nosilnega stebra koalicije Slovenije, NSI, organizira t.i. medijsko noč, na kateri je najvišje postavil prav predstavnike tistih medijev, ki so k ustvarjanju anarhičnega stanja brez vrednot največ pripomogli, je to signal, da moramo res mogoče do dna, če želimo kdaj v resnici kvišku. Tomaž Perovič (PRO plus) in Katja Šeruga (prej PRO plus, sedaj Večer) sta pač najpomembnejša predstavnika elite, ki vsak dan promovira vstajniške »vrednote« v republiki. Z informativnim programom RTV SLO sta tudi nosilca najmočnejše cenzure, ki je po osamosvojitvi kdaj vladala.