Dramatična seja Pahorjeve vlade minuli četrtek je prinesla le začasno pomiritev med koalicijskimi partnerji. Reprogramiranje 150 milijonov evrov kratkoročnega kredita Infond Holdingu, ki si ga je v nasprotju s sklepi vlade privoščila uprava državne NLB, je povzročilo do zdaj najhujša trenja med liderji vladnih strank. Spopad med Golobičem, Kresalovo in Pahorjem ni bil zaigran zaradi evropskih volitev, kot bi nekateri iz opozicije radi precej poenostavljeno prikazali javnosti. Šlo je za dokaj usodno in prelomno zadevo, pomembno za prihodnost Slovenije. Država se je znašla na razpotju med tajkunskim in državnim kapitalizmom.
Nastala se je podobna dilema kot pred leti v Rusiji, ko je prišel na oblast Vladimir Putin. Ta je takoj začel spodkopavati neposlušne Jelcinove oligarhe in uvedel državni kapitalizem – tako da največje gospodarske sisteme, kot sta denimo Gazprom in Lukoil, lastniško še naprej obvladuje država. Toda ne prejšnji ne sedanji sistem z vidika normalnega demokratičnega razvoja ni bil dober. To velja tako za Rusijo kot Slovenijo.
Drži, da se politike lahko zamenja na volitvah, tajkunov pa ne. Toda tudi premočni politiki, ki imajo v sistemu državnega kapitalizma poleg politične moči še kapitalsko moč in obvladujejo medije, za funkcioniranje demokratičnega sistema, v katerem je pomemben nadzor opozicije in civilne družbe nad oblastjo, niso dobra rešitev. Demokratični ideal bi morale biti pogoste menjave oblasti, ne pa to, da so eni in isti politiki več mandatov zaporedoma na oblasti.
Gregor Golobič v teh dneh poskuša prevzeti vlogo Vladimirja Putina, a ima pri tem veliko težavo. Na zadnjih volitvah njegova stranka Zares ni dobila niti relativne, kaj šele absolutne večine. Dobili niso niti deset odstotkov glasov oziroma kar trikrat manj kot Pahorjeva SD. A kljub temu bi imel Golobič v vladi rad prvo in zadnjo besedo ter bil tako absolutni vladar. Želi si, da bi se ga vsi bali, a mu to ne uspeva najbolje. Še posebno med mnogimi predstavniki LDS in SD, ki imajo svoje interese, a ni nujno, da se ti ujemajo z Golobičevimi.
Predsednik Zares si zadnjih pet mesecev delovanja Pahorjeve vlade poskuša obnoviti nekdanje omrežje, ki ga je obvladoval v času, ko je bila na oblasti LDS. Ker so se razmere v zadnjih letih, tudi zaradi umika države iz gospodarstva in tudi s tem povezanega nastanka močnih zasebnih lastnikov, spremenile, popolna restavracija njegovega nekdanjega omrežja ni več mogoča. »Slovenski Stalin«, kot je pred leti prijatelja Golobiča v časopisu New Yorker imenoval razvpiti filozof Slavoj Žižek, si s svojimi kadri pospešeno podreja energetiko in telekomunikacije, velike apetite pa ima tudi po Zavarovalnici Triglav in Petrolu. Na Golobičev javni obračun s tajkunom Boškom Šrotom je zato treba gledati tudi z vidika politično-kapitalskih interesov predsednika stranke Zares.
Relativno majhno politično moč, ki so jo volivci namenili njegovi stranki Zares na zadnjih parlamentarnih volitvah, bi Golobič zdaj rad nadomestil z večjo kapitalsko močjo. Rad bi bil prvi upravnik državnega premoženja v največjih slovenskih gospodarskih sistemih. Toda za zdaj Golobič bolj spominja na Borisa Kidriča, prvega predsednika slovenske komunistične vlade, kot pa na absolutnega vladarja Rusije Vladimirja Putina. Golobič je že v marsičem podoben Putinu – v specifičnem pojmovanju demokracije in v odnosu do medijev, ki se jim odreka vsakršna avtonomija in so le propagandno sredstvo za potrebe politike.
Ampak ne glede na vse to je danes idealen in najbrž zadnji čas, da se omeji prvega tajkuna Boška Šrota. Slovenija je v zadnjih letih postala njegova ujetnica, saj je prvi laški pivovar s pomočjo politikov različnih barv postajal celo močnejši od vlade in je tako rekoč politiki že diktiral tempo. Pisatelj Drago Jančar je imel zelo prav, ko je v intervjuju za prvo število Reporterja lani pronicljivo dejal, da lahko vsaka vlada po volitvah odide. »Izgubi moč, gre v opozicijo. Ljudje, ki so si s kapitalom pridobili družbeno moč in podredili medije, pa ne bodo odšli.«
Preveč moči, nakopičene v eni osebi, ni nikoli dobro za normalno delovanje demokratične družbe. To pa velja tako za tajkuna Boška Šrota kot državnega kapitalista Gregorja Golobiča.