Svojega nevsakdanjega oglaševalskega modela na zaslišanju ni dobro opravičil. Na portalu Požareport je namreč še vedno objavljen cenik iz leta 2010 – kako se torej v letu 2025 dogovarja s potencialnimi oglaševalci? Hvalil se je z rekordno branostjo svojih člankov, z dosegom svojih zgodb, ni pa predložil preverljivih številk, ki bi lahko to hvalisanje potrdile.
Požar je bil soočen s številnimi primeri oglaševanja državnih podjetij pri njem. V sedmih letih je denimo družba Lanaka Media, njena lastnica je bila dolgo njegova hčerka Maša Požar, od Telekoma prejela več kot pol milijona evrov oglaševalskega denarja, največ v času Rudija Skobeta – ni veliko denarja, glede na njegov doseg bi ga lahko bilo še precej več, je svoje prihodke branil Požar.
Navkljub visokim prihodkom njegove družbe in visokim kratkoročnim kreditom, ki jih je najel pri družbi Lanaka Media, je vztrajal, da ni milijonar. Kako je lahko s plačo 2000 evrov vrnil nekaj sto tisoč evrov kreditov, ga je vprašala Vonta, a Požar na to ni hotel odgovoriti.
Luknje je imela tudi njegova obramba oglaševanja podjetij iz skupine Nivo Eko, ki se je potegovala za koncesije za protipoplavno zaščito. Da veliki oglaševalci dajejo manj denarja kot mala, neznana podjetja, ki se slučajno napajajo iz državnega proračuna, je pri tem poudarila Vonta.
Čeprav je Požar nekaj minut prej suvereno razlagal zakonitosti spletnega oglaševanja in trdil, da se z oglaševalci dogovarja o številu prikazov plačanih oglasov na portalu Požareport, je Vonta razkrila, da v pogodbah s podjetji, povezanimi z Nivo Eko, sploh ni navedeno, koliko prikazov oglaševalec zahteva in po kakšni ceni.
Zakaj sploh pri njemu oglašujejo podjetja brez spletnih strani ali celo telefonskih številk, Požar ni zadovoljivo pojasnil. Na trgu ni enostavno, ne sprašuješ se vedno o motivih oglaševalcev, če niso na prvi pogled sporni, se je branil. Strokovnjaki pravijo, da je velika verjetnost, da je fiktivno uredil oglase, je o celotni oglaševalski epizodi dejala Vonta.
