Bogataj: Zmeda s potico v Vatikanu nas mora strezniti

Dilema o tem, ali sta Melania Trump in papež Frančišek nedavno govorila o potici ali pici, ki je sprožila zanimanje svetovnih medijev, je opozorilo, kako pomembno je vlagati v promocijo naših posebnosti, pravi etnolog Janez Bogataj. Da je potica neizkoriščen potencial, pa dodaja Janja Štrumbelj, ki svoje Le-potice proda tudi mnogim turistom.

Janja Štrumbelj, ki je s svojimi mini poticami oz. le-poticami sodelovala tudi v projektu Štartaj Slovenija, je za STA ocenila, da je potica v Sloveniji popularna kot praznično pecivo, predvsem decembra in v velikonočnem času, morda tudi ob kakšnih praznovanjih, porokah, tu pa se tudi konča. "Med letom je po njej bistveno manj povpraševanja, se pa zdaj pojavlja trend obdarovanja s potico," je pojasnila. Potica ima na področju obdarovanja s hrano, ki je globalni trend, po njeni oceni velik potencial, "saj je živilo, ki ga ni treba hraniti v hladilniku, četudi ima omejen rok trajanja, in ni tekočina, tako da se jo da transportirati brez težav".

Podarja se predvsem tujim poslovnim partnerjem ali pa jo ljudje nesejo sorodnikom in prijateljem, ko jih obiščejo v tujini in jim želijo prinesti nekaj slovenskega, je pojasnila.

"Potica ima v sebi simboliko nečesa dobrega, bogatega, boljšega, saj ni v vsakodnevni uporabi, kot so olje, sol ali med," je opozorila. Iz zgodovine nosi simboliko večje vrednosti in ko jo nekomu podariš ali ponudiš, mu s tem po besedah Štrubljeve izkažeš neko čast. Zato je tudi primerno darilo.

Turisti, ki jih zanima slovenska kulinarika, so nad potico, ko jo odkrijejo in poskusijo, navdušeni in jo želijo odnesti tudi s sabo, je povedala. "Druga skupina turistov pa so tisti, ki imajo slovenske korenine. Ti potico poznajo, morda celo iz roda v rod prenašajo običaj peke in zanje ima potica veliko vrednost. Kupujejo ne le potico, ampak tudi knjige, modelčke ..." je dodala.

Štrumbljeva: Za izseljence je potica simbol slovenstva

"Slovenci se pravzaprav ne zavedamo, koliko potica pomeni potomcem slovenskih izseljencev, še posebej v severni in južni Ameriki, zanje je to znamenje slovenstva, vez s svojimi predniki, koreninami. Par generacij že ne zna več slovensko, potico pa še vedno pečejo," je izpostavila. Pri tem pa so mnogi presenečeni, ker je naša potica malo drugačna kot v Ameriki. "Tam so peko malo modificirali, kot je vidno iz fotografij, ki mi jih pokažejo, je že na videz malo drugačna, čeprav v osnovi je potica, iz kvašenega testa in z orehovim nadevom," je povedala Štrumbljeva in dodala, da so pri "ameriški" potici vidni vplivi drugih kuhinj, vzhodnoevropskih. "Zato so zainteresirani, da bi se tudi v tujini dalo dobiti kvalitetno slovensko potico," je povedala.

Mnogi ji namreč tudi potarnajo, da potico doma že težko kje kupijo, ker starejše pekarne počasi zapirajo in nimajo naslednikov in marsikdo tudi njo vpraša, če bi bila pripravljena izvažati v Ameriko. A Štrumbljeva ob tem opozarja, da nosi potica v sebi neko žlahtno zgodbo in najboljše sestavine. "Prehitra komercializacija bi jo znala narediti plehko. Zato zelo pozdravljam, da se potica zaščiti na nivoju EU, da bo imela nek garant, da je to res tisto pravo, kvalitetno, da se ne bi prodajali neki približki," je navedla.

Po njenih besedah bi bilo vsekakor dobrodošlo, da bi država naredila nek projekt, pri katerem bi lahko sodelovali vsi ponudniki potic in bi morda pripravljali kakšna darila za obiske predstavnikov Slovenije v tujini ali pa bi morda naredili kak dogodek, povezan s potico. Prepričana je tudi, da ima potica neizkoriščen potencial in da jo lahko povzdignemo bistveno višje, morda sicer ne na nivo svetovno znanega italijanskega panetona, ampak vsekakor bi se dalo izkoristiti trenutno pozornost, dogodek s papežem pa da zgodbi lahko še poseben lesk, je dodala.

Bogataj: Otresti se moramo svoje frustracije nerazvitosti

Etnolog Janez Bogataj pa sredino zmedo v Vatikanu, ki je odmevala v svetovnih medijih, vidi bolj kot "opozorilo naši državi, kako pomembno je vlagati v promocijo naših posebnosti", vendar ne zgolj zato, kot je dodal za STA, da bi Slovenijo tujci bolje spoznali, ampak da bi sami slovenske posebnosti znali bolj ceniti.

Sam dogodek tako po njegovem prepričanju ne bo pripomogel k večji prepoznavnosti potice in Slovenije. "Na našo prepoznavnost bo vplivalo samo, če nas bo ta dogodek streznil in bomo končno spoznali, da je treba sistematično delati," je opozoril. Meni, da bi morali v Sloveniji aktivirati gastronomsko oz. kulinarično diplomacijo, ki se je v svetu začela razvijati okoli leta 2003. "To je metoda in pristop, ki ni povezan samo s kulinarično promocijo, ampak na dolgi rok prinaša zelo velike finančne oz. ekonomske učinke," je pojasnil.

Po njegovih besedah smo temelje kulinarični diplomaciji postavili leta 2006, ko se je določilo sestavo kulinarične piramide. Vsa ministrstva te strategije ne poznajo, kaj šele da bi jo uporabljala za promocijo, je opozoril. V njej je zajetih kar 316 značilnih jedi in pijač iz 24 gastronomskih slovenskih regij. Poleg potice so tam še kranjska klobasa, štruklji, razne mesno-zelenjavne enolončnice in cela paleta pogač.

"Na enostavnih stvareh ne znamo graditi velikih zgodb," je še ocenil Bogataj. Po njegovih trditvah bi potrebovali več literature o slovenski kulinariki, tudi v tujih jezikih. "V prihodnje bomo morali poskrbeti, da nas bo svet spoznal. Predvsem pa se moramo otresti svoje frustracije nerazvitosti, češ saj nič nimamo", je poudaril Bogataj, avtor knjige Potice iz Slovenije.

Konkretnih pisnih virov, ki potrjujejo, da je potica slovenska posebnost, je po trditvah Bogataja veliko. Prvič jo je omenil Primož Trubar v 16. stoletju, kasneje pa je prvi recept zanjo v Slavi vojvodini Kranjske zapisal Janez Vajkard Valvasor. Sicer pa jo v zadnjem času, kot je dodal Bogataj, omenja tudi tuja literatura, in v enem od italijanskih strokovnih del je potica označena kot tipična slovanska jed oz. kot jed njihovih sosedov.