Družbeno morda najbolj vpliven glasbenik se bo to poletje v glavnem gibal okoli Alp, saj ga na njegovi turneji čakajo še nastopi na nemških festivalih v Stuttgartu, Uelznu in Dortmundu, vmes pa bo po Evropi nastopal tudi s svojo prvotno zasedbo The Boomtown Rats.
Na mariborskem koncertu so irskega pevca in kitarista glasbeno spremljali Alan Dunn na klaviaturah in harmoniki, Robert Loveday na violini, Paul Cuddeford na kitari, Pete Briquette na bas kitari in Jim Russel na bobnih. Pričakovati je bilo sicer bolj polno prizorišče, a je dež zanimanje za legendo nekoliko zmanjšal.
Na Trgu Leona Štuklja se je predstavil z znanim repertoarjem skladb, katerih besedila so danes morda bolj aktualna kot kadarkoli prej. Za val navdušenja je poskrbel z znamenito I Don't Like Mondays, s katero je neizbrisno zaznamoval vse ponedeljke tega sveta in se odzval na srednješolski masaker v San Diegu, kakršni danes v ZDA niso več nobena redkost.
Slišati je bilo tudi skladbo The Great Song of Indifference, ki velja za nekakšno himno sodobnemu nihilizmu, pa tudi skladbo This Is the World Calling, ki govori o razpetosti med svetoboljem in ljubeznijo do življenja.
Zagotovo je njegova glasba, navdihnjena z irskimi melodijami, a še zmeraj novovalovsko protestniška in rockerska, blizu tudi slovenskemu občinstvu. Čeprav velja, da nekatere stvari ostajajo večne, tako kot upanje, da lahko svet, tudi z glasbo, spremenimo na bolje, je Geldof te dni v Mariboru dejal, da je rock'n' roll izgubil to moč v boju z družbenimi omrežji, ki sicer dajejo le lažen občutek povezanosti.
Glasbeni karieri navkljub je 65-letni Robert Frederick Zenon Geldof svetovni javnosti najbolj znan po svojih humanitarnih projektih in aktivizmu. Potem ko so ga pretresli prizori lakote v Etiopiji, je sestavil Band Aid znanih svetovnih glasbenikov in posnel enega najbolje prodajanih singlov vseh časov Do They Know It's Christmas Time, ki so ga v manj kot tednu po izidu prodali v milijon izvodih.
Z organizacijo Live Aid koncertov je leta 1985 prepričal nacionalno hišo BBC, da je kar 16 ur nepretrgoma prenašala izključno rock glasbo, s čimer je koncerte videla 1,5 milijarde ljudi, zbrali pa so več kot 150 milijonov funtov pomoči. Leta 2005 se je lotil podobnega projekta Live 8, s katerim je na desetih lokacijah sočasno pritisnil na voditelje držav G8 in osveščal svet o težavah sodobne Afrike.
Dolga leta je bil prvi glasbenik na spisku za Nobelovo nagrado za mir, leta 1986 mu je kraljica podelila viteški naziv in odtlej se ga drži vzdevek Sir Bob. Zaradi dobrodelnega dela in osveščanja o revščini je prejel številne častne doktorate, nagrade in priznanja, leta 2005 pa tudi nagrado Brit Award za življenjsko delo. Svoja prizadevanja nadaljuje z delom v neprofitnih organizacijah One Campaign skupaj s pevcem Bonom in Africa Progress Panel, ki ga je ustanovil Kofi Annan.