Še dobro, da smo v Evropski uniji in v Natu, da smo znotraj schengenske zavese in da imamo evro. Vse to omejuje sedanje oblastnike pri tem, da bi naredili še več škode Sloveniji, kot so je v zadnjih dveh letih in pol vladavine koalicije KGB. Sicer bi bili spet priča kakšnemu družbenopolitičnemu eksperimentu. Da bi spet poskušali uvesti delegatski sistem, samoupravljanje in državnoplansko gospodarstvo. In tako obudili od mrtvih »velikega ideologa« Edvarda Kardelja. Vse z namenom, da bi se sedanja politična elita in njeni botri iz ozadja obdržali na oblasti.
Glave nekaterih politikov na oblasti s predsednikom republike na čelu so že tako pregrete, da bi, če bi bilo mogoče, odpravili večstrankarski sistem, razpustili parlament in uvedli nekakšno eksotično vladavino civilne družbe. Toliko sovraštva do političnega pluralizma in parlamentarne opozicije kot zadnje čase v Sloveniji je v demokratičnih državah redko kje videti. Tako kakor sta bila v bivšem režimu delegatski sistem in samoupravljanje samo farsa, da je v državi s trdo roko vladala komunistična elita, ki je na oblast prišla na krvav način z revolucijo preko trupel in z ropanjem zasebnega premoženja, bi bila farsa tudi danes nekakšna nadvlada civilne družbe.Seveda tiste prave, pravilno politično instrumentalizirane civilne družbe, ki bi omogočala dejansko vladavino gerontokracije – starčkov iz komunističnega režima in njihovega pogosto ideološko še bolj fanatičnega podmladka. In da bi hkrati uvedli nekakšen polpredsedniški sistem, da bi imel predsednik republike večje pristojnosti in njegova vloga ne bi bila več podobna vlogi angleške kraljice.
Sedanji predsednik države Danilo Türk je utelešenje takega razmišljanja. On bi bil rad tako kralj kakor boljševik, in to oboje hkrati. Družil bi se s kraljevskimi glavami in živel dobesedno kraljevsko življenje na posestvu Brdo pri Kranju. In pod krinko civilne družbe bi si vzel več pristojnosti. Nekaj tistih, ki danes pripadajo nosilcu izvršilne oblasti – predsedniku vlade. Türk prav zato postaja vse večji kritik političnega pluralizma. Ne vidi namreč samo krize vladne koalicije ampak vidi krizo slovenske strankarske politike. Zato pozivi k streznitvi vseh političnih strank in k skupnemu določanju nacionalnega interesa.
Boljševiški način razmišljanja je včasih dopuščal vladavino partijske elite v imenu delavskega razreda, danes pa je delavski razred zamenjala civilna družba. Druga mnenja se dopuščajo, le če so konstruktivna. Če že mora obstajati opozicija, ta nebodijetreba, mora biti konstruktivna, taka, da jo imajo vedno na vajetih. Lahko obstaja, a ne sme ogroziti oblasti ali imeti možnosti, da tudi realno prevzame oblast. Na oblasti so lahko le »poklicani«, vedno eni in isti, in če je mogoče, do konca življenja.
V Sloveniji je danes tudi predsednik republike Danilo Türk del problema in ne del rešitve. Nimamo samo najslabšega predsednika vlade v zgodovini samostojne Slovenije, imamo tudi najslabšega predsednika republike. Po razmišljanju čisto pravega boljševika. Ko Türk govori o možnosti predčasnih volitev, ne misli resno. Sploh pa v funkciji predsednika države glede predčasnih volitev nima prav nobene pristojnosti. Bil bi že skrajni čas, da bi se tudi Türk sprijaznil z načelom parlamentarne demokraciji – da pač vlada tisti, ki zmaga na volitvah.
Predsednik Türk, ki je danes glavni eksponent Kučanove tovarišije, že išče »tretjo pot«. Pot, po kateri bi Kučanova tovarišija še naprej ostala na oblasti. To pa gotovo niso predčasne volitve. Ti ljudje bodo naredili vse, da jih ne bo. V primeru predčasnih volitev bi oblast padla v naročje liderju opozicije Janezu Janši. Na »tretji poti« iščejo mesijo, ki jih bo odrešil, a jim ga še ni uspelo najti. Vprašanje je, ali jim ga sploh bo in ali jim bodo Slovenci, ki so jih v zadnjih dveh letih in pol vladavine koalicije KGB popolnoma razdražili, še enkrat nasedli.
Ko je v državi zmanjkalo denarja, so se streznili tudi tisti najbolj naivni.