Blagovest po predsedniku republike

V sedanji čas je udarila novica, da je predsednik republike predlagal Roka Prapotnika, novinarja Dnevnika, za namestnika pomočnika protikorupcijske komisije. Stvar je v resnici nenavadna: če je kateri od novinarjev prestopil standarde, ki novinarski poklic ločujejo od zakulisne propagande, je to prav Praprotnik.

Javnosti se je v spomin zapisal po dveh rečeh: prva je bila afera Sova, o kateri je Praprotnik na široko pisal, druga njena siamska dvojčica, Patria. Za Sovo je danes docela jasno dvoje: da je zgodbo v javni prostor lansiral Tone Rop z lažjo, češ da naj bi Sova ujela prisluhe Iva Sanaderja in Janeza Janše, ko sta se dogovarjala za incidente v Piranskem zalivu.

Stvar je na laž najprej postavil sam Tone Rop, ko je v telefonskem pogovoru z Vladimirjem Voduškom izrecno demantiral: a) da so prisluhi povezani z Janezom Janšo; b) da je Praprotnik v posesti kateregakoli dokumenta, indica, dokaza, ki bi nekdanjega premierja povezoval z novinarjevimi trditvami. Rok Praprotnik si je afero Sova preprosto izmislil.

Nominiranec predsednika republike si je izmislil tudi afero Patria, a tega ni storil sam in v celoti: nekdanji predsednik protikorupcijske komisije, Drago Kos, mu je bil tu v veliko pomoč – afera je zmršen konstrukt, vsaj kar zadeva nekdanjega premierja. Ko je Maks Berglund priobčil znamenito »ugotovitev«, da je državljan J iz tega fonda prejel »reverz za penzijo«, so se ljudje, ki nekaj dajo nase, čudili, kako je mogoča takšna eklatantna laž.

Blagovest predsednika republike pa ima še dodatna »pokrivala«. Danilo Türk odlikuje tiste, ki sta jim megljenje prostora in ustvarjanje kolektivnih histerij »opravilo eno«, kot bi pisal France Prešeren.

Videli smo, kaj je storil z nekdanjim šefom slovenske Udbe, videli, kako se je decembra 2008 poklonil Spomenki Hribar in njenemu spremljevalcu, posutemu s toliko kadila, da ga jezik ne more izraziti. Pa sta Tine in Spomenka Hribar verolomneža: kot Dimitrij Rupel in Igor Bavčar sta Demos zlomila zato, ker je bil v napoto načrtom reform-komunistov, kako prigrabiti čim več državnega premoženja v obliki Mencingerjeve reforme. Idejo je lansiral brat Avgusta Mencingerja, človek, ki so ga mnogi poimenovali za grobarja krščanske demokracije na severozahodu države. Slovenija ni velik prostor in spomin nekaterih ljudi kljub desetletjem ostaja oster. In pisalo se bo o vlogi Mencingerjev pri demontaži demokratičnih  mehanizmov  v republiki. Kot se bo o platnih namestnika ministra za notranje zadeve SRS Borisa Kocijančiča (leto 1946/47) in njegovi vlogi na kočevskem procesu.

Pisalo se bo tudi o jeziku predsednikove blagovesti: odlikuje ga temnosiva sestavina, ki se je včasih imenovala arzen, danes pa laž. Danilo Türk je do mandata prišel prav s tem zvarkom. V prvem krogu kampanje novembra 2007 se je proti Lojzetu Peterletu namreč oprl na laž: izrecno je forsiral spor z Janezom Stanovnikom, predsednikom Zveze združenj borcev, češ da je bilo medvojno (in povojno) nasilje partije v enobeju nelegitimno. O tem obstaja vse dostopno gradivo na internetnih portalih. S tem je sprožil val presenečenja pri neopredeljenih, tudi pri piscu teh vrstic. Ker je bil v soboto, 9. septembra 2006, gost festivala SDS v Izoli (sicer ni bil pripuščen k mizi za častne goste, je pa krožil okrog – videli podpisniki Zbora za Ljubljano pred lokalnimi volitvami 2006), smo bili mnogi prepričani, da pomeni novo, postmoderno kvaliteto v republiki. Zmotili smo se, da bi se bolj ne mogli: Danilo Türk je tako retoriko izkoristil zgolj zato, da bi prevaral neopredeljene in si proti Mitji Gaspariju zagotovil premoč, ki naj bi ga prepeljala v drugi krog. Ukana je delovala. Lojze Peterle, ki ga je tedaj podpirala celotna vlada, je ostal brez možnosti. Mitja Gaspari je svoj poraz žrtvoval na oltar domovine, a je že dobro vedel zakaj.

Princi laži imajo v Sloveniji moč in oblast, še več, velja jim javna verodostojnost. Nikdar ne bom pozabil 1. oktobra 2009, ko sva prav z predsednikovim počaščencem Rokom Praprotnikom sedela v Odmevih nacionalne televizije. Kar sem slišal tedaj, sem zapisal za Reporter. Od tistega časa me v Odmevih ni bilo več, četudi je dogajanje kasneje potrdilo moje opažanje: Rok Praprotnik je pač v familiarnem odnosu z postkomunistično oblastjo, to je pozitivno dejstvo. In takega je predsednik republike tudi posvetil v »skrivnosti države«.

Danilo Türk ni brez podpore. Velikokrat sem bil presenečen, ker stanujem v neposredni bližini Erjavčeve ulice, kolikokrat se tam mudi Milan Kučan. Po mojih ocenah pride k sedanjemu predsedniku dvakrat do trikrat na teden, najraje popoldne ali med počitnicami. Türk je tako instrument Kučanove prevare, dobro pa je vsaj to, da imajo ti ljudje tak želodec.

10. septembra ob 13. uri sem prišel z akademije za likovno umetnost in prečil ploščad pred predsednikovim uradom. Milan Kučan je spet vstopal v palačo, čeprav tam uradno in neuradno nima kaj početi. Ni mi bilo težko razumeti, da Kučan k Türku ne zahaja zato, ker nima nič početi, temveč nasprotno: celotna politika se kuha v tistih dvorih.

Brzeč mimo zimzelena ob vhodu sem naletel na »šefa« urada nekdanjega predsednika republike, Marjana Šiftarja. Instinktivno sem mu stisnil roko, čeprav je sivi možic (Kučan) že izginil med vrati. Prevzelo me je nekakšno ganotje: Marjan Šiftar je bil edini človek, ki sem ga v svojem življenju (konec januarja 1991) pretental; šlo je za veliko zgodbo v Demosu, vendar me je od tega trenutka naprej peklila  manipulacija, ki sem si jo privoščil na njegov račun. Amalija Šiftar, njegova žena, je bila konec osemdesetih let glavna tajnica filozofske fakultete: vsi vemo kako in zakaj, dejstvo pa ostaja, da je takrat prišlo na fakulteto veliko asistentov, ki so bili drugačnega pogleda na svet kot prejšnja vrsta nabora. Jaz sem bil med njimi.

Danes bi bilo drugače: spoštovanje drugih v blagovesti po predsedniku republike nima mesta.