V četrtek, 8. aprila, bosta minili dve desetletji od prvih in svobodnih demokratičnih volitev. V dunajskem državnem zboru kot spodnjem domu je bilo sicer že v drugi polovici devetnajstega stoletja tudi Slovencem (vendar še brez splošne in enake volilne pravice) prvič zagotovljeno predstavništvo državljanov, a tega že dolgo nimamo v spominu. Opoziciji je bil po pol stoletja odprt vstop iz ilegale v parlament.
Na volišča na cvetno nedeljo, ko je bil prvi krog volitev za skupščino, predsednika in člane predsedstva, je prišlo kar 84 odstotkov volivcev. Minile so mirno. Svarila, da smo pred resno možnostjo, da nas po cvetni nedelji zajame ujma maščevanja (Zdenko Roter), so udarila mimo. Obenem so razkrila, da so se oblastniki, ki so »sestopili z oblasti«, bali, da bi nova oblast postopala tako, kot so oni v boljševistični revoluciji že med vojno in po njej. Zato strah (iskren ali zgolj volilnopropaganden) pred revanšizmom.Utrjevanje demokracije
Slovenija glede volitev ni prednjačila. Tako so bile volitve na Poljskem že junija 1989, v Vzhodni Nemčiji 18. marca, na Madžarskem 25. marca, na Hrvaškem 5. februarja (vse leta 1990). Je pa glede na skupino nekdanjih socialističnih držav ves čas bila spredaj, denimo pri indeksu človeške razvitosti (dolžina življenja, pridobivanje znanja, ekonomska razvitost, življenjski standard), kar kaže na njen uspešen demokratičen prehod. Tudi zaradi članstva v Natu in EU se je demokracija utrdila.
Čeprav jih nemalo dvomi o strankah, ki naj bi ne bile to, kar so v Evropi, resnejši ocenjevalci vendarle menijo, da so stranke dozorele in se približale zahodnoevropskim izkušnjam. K temu sta pripomogla tudi volilna zmaga Slovenske demokratske stranke Janeza Janše leta 2004 in oblikovanje desnosredinske koalicije.
Če kje, so prav v državah tranzicije potrebni politični zasuki, saj so odlika kompetitivnih političnih sistemov. Desnosredinske stranke naj bi si, tako menijo nekateri, šele takrat nabrale dovolj izkušenj in sposobnosti za koalicijsko povezovanje in taktično sodelovanje. Ob dejstvu, da so zgodovinsko nalogo dobro opravile že po prvih volitvah, se teza o nabiranju izkušenj ne zdi povsem prepričljiva, gotovo pa pritrjuje tistim, ki menijo, da je Slovenijo v demokratičnem prehodu zaznamoval demokratični primanjkljaj in da so bili pomisleki o poštenosti volitev upravičeni. Težave, ki jih imajo s koalicijskim vladanjem zdaj vnovič vladajoče levosredinske stranke, tezo o neizkušeni desnici prej postavljajo na glavo. A to je že druga tema.
VEČ V TISKANI IZDAJI
