Po enem letu je bolj ali manj jasno, da minister za zdravje Danijel Bešič Loredan postaja največji Golobov problem. Dlje časa, ko bo na funkciji, več dodatne škode bo naredil v javnem zdravstvu. Njegov projekt za skrajševanje čakalnih vrst se je izkazal za popolno katastrofo. Danes so čakalne vrste daljše kot kadarkoli, čeprav je bilo v zadnjem letu za odpravo največjega problema slovenskega zdravstva namenjenih preko sto milijonov evrov.
Bešič Loredan, ki slovi kot mojster za konflikte in ustvarjanje kaosa, gotovo ni sposoben izpeljati zdravstvene reforme. Podobno, če ne celo bolj problematičen od aktualnega ministra je tudi njegov glavni zaupnik, nekdanji minister za zdravje v času Šarčeve vlade Aleš Šabeder, danes pa direktor urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu.
Bešič Loredan in Šabeder sta za Goloba prav »ubijalska kombinacija«. Vse več je sumov, da so mu oba »podtaknili« ravno tisti lobiji, ki od kaosa v javnem zdravstvu vsa ta leta zelo dobro živijo. Na Loredana naj bi imel velik vpliv njegov zadnji delodajalec, pri katerem še vedno operira, da ne izgubi licence, prostozidar ter eden največjih in najvplivnejših zasebnikov v zdravstvu Marko Bitenc. V intervjuju za Reporter lani jeseni mu je ta kar preko medija svetoval, da mora poteze vleči hitro, predvsem pa hitreje od nasprotnikov. Statistika, tako Bitenc, namreč kaže, da je povprečna življenjska doba ministra za zdravje med enim in dvema letoma.
Čeprav se Bešič Loredan rad javno pohvali, da se pogosto pogovarja s predsednikom vlade in da še uživa njegovo zaupanje, to v resnici čisto ne drži. Loredana bi že zamenjali oziroma ga spodbudili, da bi odstopil iz osebnih razlogov, če bi imeli novega kandidata za ministra, pa menda še niso našli junaka, ki bi sprejel vročo ministrsko funkcijo. Ker se mu tudi po prej omenjeni Bitenčevi statistiki počasi izteka »življenjska doba«, je pričakovati, da bi lahko Bešič Loredan odšel s funkcije že jeseni. Ne nujno sam, ampak v paketu še s kakim ministrom, ko bi se Golob odločil za rekonstrukcijo vlade.
Danijel Bešič Loredan in Aleš Šabeder bosta slej ko prej odšla s funkcij. Toda naivni bi bili, če bi mislili, da se samo premier že razgleduje naokrog za njunima naslednikoma, v akcijo so gotovo že šli tudi lobiji.
Do konca tega leta naj bi bila pod streho tudi nova zasebna bolnišnica Kirurgije Bitenc na Golniku, kjer bo Bešič Loredan nadaljeval svojo kariero ortopedskega kirurga. Da ne bi dobil druge službe, najbrž ne skrbi tudi Aleša Šabedra, saj v času njegovega direktorovanja posli kar cvetijo trem zasebnim podjetjem, ki nastopajo v vlogi izvajalcev levjega deleža investicij v javnem zdravstvu: GH holdingu, Kolektor Kolingu in Medicoengineeringu. Pa tudi druge dobaviteljske verige so bolj ali manj ostale nedotaknjene.
Golobu bi moralo ob vsem tem biti jasno, da se zdravstvene reforme in boja proti korupciji v zdravstvu ne moreš iti s tandemom Bešič Loredan-Šabeder. Dušan Keber, nekdanji zdravstveni minister, ki iz ozadja šofira Jašo Jenulla in Niko Kovač, pa tudi ni alternativa. Zdravstvena reforma je preveč resna in politično usodna zadeva, zato bi moral premier za ministrsko funkcijo najti najbolj optimalnega kandidata, ki bi mu tudi stoodstotno zaupal. Kot vemo, se je Bešič Loredan kar sam ponujal za ministra na nekem zborovanju Gibanja Svoboda, še preden so bile volitve. Vprašanje, ali je bil že tedaj dogovorjen z Golobom ali pa se mu je enostavno vsilil oz. so mu ga podtaknili.
Še večje vprašanje je, kako je do direktorskega položaja na uradu za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu prišel Šabeder. Področja, ki jih zaobjema, so najbolj spolzka v slovenskem zdravstvu. Na funkcijah generalnega direktorja UKC Ljubljana in ministra za zdravje pa se ni ravno izkazal. Sploh pa je v tančice skrivnosti še vedno zavit njegov prehod iz Semenarne Ljubljana, a tudi sicer njegova poslovna kariera pred tem, v javno zdravstvo. V začetku leta 2018, v izdihljajih takratne vlade Mira Cerarja, so ga brez kakih posebnih izkušenj na tem področju kar katapultirali na vrh UKC Ljubljana.
Bešič Loredan in Šabeder bosta slej ko prej odšla s funkcij. Toda naivni bi bili, če bi mislili, da se samo premier že razgleduje naokrog za njunima naslednikoma, v akcijo so gotovo že šli tudi lobiji. V javno zdravstvo se bo v naslednjih letih za številne projekte steklo toliko javnega denarja, da bi lahko odločitev, kdo bo na vrhu zdravstvenega resorja, prepustili naključju.
Pokojni Janez Zemljarič, nekoč alfa in omega v zdravstvu, je namreč imel »mlade«. V zadnjih dveh desetletjih se je spletlo široko omrežje dobaviteljev in drugih zasebnih partnerjev javnega zdravstva. Veliko teh ljudi širša javnost sploh ne pozna, a peščica glavnih akterjev ostaja vsa ta leta ista. Ministri za zdravje prihajajo in odhajajo, oni pa ostajajo.
