Naj oceno začnem s pozitivno platjo mandata Alenke Bratušek. Zahtevani donosi za slovenski javni dolg so opazno upadli, zlasti v zadnjih štirih mesecih. Pribitek na referenčno desetletno obveznico se je v letu dni zmanjšal za 250 bazičnih točk. Del je mogoče pripisati ekspanzivni denarni politiki ECB, del razmeroma ugodnim gospodarskim razmeram v EU. Kljub znižanju zahtevane donosnosti je ta za slovenski javni dolg še vedno od 70 do sto bazičnih točk višja od primerljivih svinjskih držav, kot so Italija, Španija ali Irska. Drug, po mojem mnenju sicer diskutabilen »uspeh« vlade je to, da so se izognili prihodu trojke oziroma dvojke – Evropske komisije in Evropske centralne banke. Z odločitvijo, da v celoti sami prevzamemo financiranje sanacije bančnega sistema in se odrečemo vstopu v mehanizem ESM, smo sicer ohranili brezreformni status quo, a vsako leto tega ekonomskega rokovnjaštva nas bo stalo še 200 milijonov evrov obrestnih odhodkov. Obrestna mera za sredstva ESM je namreč kar petkrat nižja od obrestne mere, po kateri se trenutno zadolžuje država. Ravno fiskalna politika in s tem povezano upravljanje javnega dolga je največja slabost mandata Alenke Bratušek.
No, slabost je evfemizem, prava ocena je lahko samo popolna katastrofa. Ko je kazalo, da slabše ekonomske politike, kot jo ima trojka Pahor-Križanič-Kranjec v mandatu 2008–2011 vendarle ne more biti, so nastopili trije jezdeci fiskalne apokalipse, Bratušek-Čufar-Jazbec. Samo v letu 2013 jim je z bančnim socializmom, ohranjanjem privilegijev javnega sektorja in komunističnega režima uspelo državo zadolžiti za sedem milijard evrov. Če k temu dodate še z zakonom o izvrševanju proračuna predvideno letošnje zadolževanje za 7,7 milijarde evrov, se bo v dobrem letu Slovenija zadolžila za 40 odstotkov BDP. Pahorjeva vlada se je zadolževala v povprečju za 35 odstotkov višine proračuna letno, se vlada Bratuškove zadolžuje za kar 80 odstotkov. Tudi izvrševanje proračuna je povedno o kakovosti fiskalne politike, lanski primanjkljaj je znašal kar 1,6 milijarde evrov, letošnji v prvih dveh mesecih že 485 milijonov evrov, kar napoveduje neizbežnost rebalansa.
Ob navedenem ne čudi, da vlada ne izkazuje nikakršnih namenov, da bi popravila neustavno stanja glede fiskalnega pravila. 148. člen ustave zahteva radikalen obrat v fiskalni politiki, uveljavitev v letu 2015 zahteva pospešeno javnofinančno konsolidacijo. Glede na to, da znaša javna poraba 51 odstotkov BDP, je ta lahko samo v smeri omejevanja javne porabe in ne nadaljnjega zviševanja davkov. Pričakovati preobrat od vlade, ki bo, če uporabim paradoks Lampeduse, »spremenila vse, samo da ostane vse po starem«, je seveda iluzorno. Slovenija ostaja v agoniji.