Sem žrtev političnega pregona. Za vsako ceno mi je treba nekaj naprtiti, Igor Bavčar piše v prispevku za Finance. "Kako naj se branim, ko ministra Golobič in Lahovnik družno, kar sproti, določata, kaj je prav in kaj ni, in na vladi, ki se ne meša v gospodarstvo, razpravljata o tem, kako sklicati novo skupščino Istrabenza, ker s to nista zadovoljna," pravi.
Bavčar je prepričan, da proti njemu obstaja politična in medijska gonja. "Ko polemiziram s političarko, mi odgovarja šef njene kriminalistične policije in se pri tem debelo zlaže, da se je za to dogovoril z državnim tožilstvom," očita Bavčar Katarini Kresal. V medijih so ga po krivem očrnili za tajkuna, medtem ko drugi gospodarstveniki, ki prevzemajo podjetja, veljajo za spoštovane podjetnike, pravi in dodaja: "Če pa imaš, tako kot Golobič , 10 odstotkov nizozemske firme v davčni oazi, pa si - glasnik nove politike!"V Financah, s katerimi je prej pogosto polemiziral in se upiral njihovim kritikam, je Bavčar v tem prispevku predstavil svoj pogled na dogajanje v Istrabenzu zadnjih nekaj let. Pod njegovim vodstvom je podjetje doživelo obdobje najhitrejše rasti v zgodovini podjetja, za kar je bilo zaslužno sodelovanje z bankami. Zaradi tega je bilo konec leta 2007 zadolženo za 450 milijonov evrov, ki pa so bili, pravi Bavčar, pokriti z vrednostjo naložb v Mercator in Petrol.
Mednarodna finančna kriza je leta 2008 znižala vrednost Istrabenzovih investicij, Urad za varstvo konkurence pa je podjetju preprečil prodajo Mercatorjevih delnic, s katerimi bi podjetje lahko poplačalo lep del dolga, piše Bavčar. Istrabenzu so tako ostale investicije, katerih vrednost se je po prepovedi drastično znižala in pahnila podjetje v dolžniško krizo. Tej bi se lahko izognili, je prepričan.
Ko se je z bankami dogovarjal za finančno prestrukturiranje dolga, naj bi sam postal žrtev politike. "Matej Lahovnik, politik sumljive učinkovitosti in namazanega jezika, je v tej tekmi prednjačil. Kar prek časopisov je pozival banke, naj Istrabenz pošljejo v stečaj." S prstom Bavčar pokaže še na Gregorja Golobiča, Katarino Kresal, Draška Veselinoviča in Zorana Jankovića, ki so zahtevali njegov glavo.
Zrušili so ga, ker je želel biti politično neodvisen v gospodarstvu, povzema Bavčar, še vedno ga ob politiki napadajo mediji, braniti se mora pred sodiščem. "Kar pravzaprav želim, so enake možnosti," zaključi.