B. Rončević: ABC visokošolskih koncesij

Kaj so koncesije in kaj pomenijo?

Morda bi bilo potrebno razložiti, kaj sploh so koncesije v visokem šolstvu. Če naj poenostavimo, koncesija pač pomeni, da država visoki šoli ali fakulteti, ki je ni sama ustanovila, dodeli sredstva za izvajanje visokošolskega študija. Ključno vprašanje pri tem je predvsem, kaj to pomeni za državo, za študente in za sodelavce teh zavodov?

Za državo je tak način izvajanja študija vsekakor izjemno ugoden. Podatki so namreč neizprosni: strošek na študenta na programu s koncesijo je precej nižji od stroška na študenta na javni univerzi. Naj ponovim: precej nižji. In ob tem država plača zgolj izvajanje programa. Koncesionarji morajo namreč sami poskrbeti za ustrezno infrastrukturo. Velikansko večino denarja za investicije v javno infrastrukturo pa mora priskrbeti ravno državni proračun. Ob tem morajo koncesionarji redno oddajati vsebinska in finančna poročila, država pa ima natančen nadzor nad tem, kako se porabljajo sredstva. Ker gre za javna sredstva, lahko tudi računsko sodišče preverja pravilnost porabe. Zato so floskule o nekakem neupravičenem bogatenju zasebnikov seveda zgolj to: floskule.

Tudi za študente je tak način izvajanja študija zelo ugoden. Status rednih študentov na programih s koncesijo je izenačen s tistimi na javnih univerzah. Ne plačajo šolnine in uživajo popolnoma enake pravice in imajo enake obveznosti. Vedno znova se pisari o zasebnikih, ob tem pa se pozablja na mlade ljudi, ki imajo zaradi koncesij možnost študija tam, kjer to v preteklosti ni bilo možno. Ki imajo možnost izbire. In ki imajo popolnoma enake skrbi in želje kot njihovi kolegi na javnih institucijah. In ne pozabimo na sloj socialno šibkih študentov, ki bi si zelo težko privoščili življenje v starih univerzitetnih središčih. Pravzaprav sem spoznal nemalo študentov, za katere bi bil študij brez koncesioniranih programov le oddaljena neuresničljiva želja.

Kaj koncesije pomenijo za zaposlene in sodelavce na teh institucijah? Zanje to pomeni možnost akademskega, torej raziskovalnega in pedagoškega udejstvovanja. Njihov status je izenačen s statusom zaposlenih na javnih univerzah. Tudi za njih velja delavnopravna zakonodaja in kolektivna pogodba. Kot za zaposlene na javnih institucijah. Sam sem zaposlen tako na koncesionirani kot na javni fakulteti in lahko potrdim, da se na obeh počutim enako dobro in tudi skrbi, ki me občasno tarejo, so precej podobne.

Če povzamemo, država, študenti in zaposleni za precej manj javnih sredstev torej dobijo enako ali pa še več kot v primeru javnih institucij. Ob tem je izjemno pomembno dejstvo, da je bila velika večina koncesij podeljena v krajih brez javnih univerzitetnih središč. Brez koncesij ne bi bilo javno financiranih programov v Celju, Novem mestu, Novi Gorici, na Jesenicah, v Slovenj Gradcu, Brdu pri Kranju… Brez koncesij, ki so jih podeljevale vlade od druge polovice devetdesetih let dalje, bi bili vsi ti kraji znanstveno, pedagoško in kulturno siromašnejši, socialno šibki pa bi bili brez možnosti za študij. V času, ko dohodki prebivalstva upadajo, razlike med regijami pa hitro naraščajo, je pomen teh institucij še toliko večji. Kako so lahko koncesije sploh v škodo države?!

Kaj z novo visokošolsko zakonodajo?

Ministrstvo je pred nekaj dnevi v javno razpravo predložilo predlog novega visokošolskega zakona. Tega bo potrebno pred kakimi bolj dokončnimi mnenji še zelo natančno analizirati. V tem predlogu zagotovo obstajajo določene rešitve, ki so nujno potrebne in smotrne, recimo prehod iz programske na institucionalno akreditacijo. Vendar pa je ravno tako že od začetka jasno, da je ekipa, ki trenutno vodi ministrstvo in dejansko prihaja iz Univerze v Ljubljani, v izrazitem konfliktu interesov. Minister in oba državna sekretarja so namreč bili zaposleni na Univerzi v Ljubljani in dva sta še vedno. Ali obstaja možnost zlorabe položaja za utrditev finančnega položaja svojega bivšega, sedanjega in tudi bodočega delodajalca ter za uničenje konkurenčnih institucij? Bomo še videli.

Z vidika regijskih središč, študentov in zaposlenih sta najbolj kritični dve točki. Prvič, nova ureditev bo ministru omogočila diskrecijsko pravico, da bo po kratkem postopku odvzel koncesijo, pa četudi je lahko vsebina koncesioniranih programov drugačna, bolj inovativna in bolj kakovostna po izvedbi kot na javnih zavodih. To bo povzročilo pravo opustošenje v regijskih središčih, kot so Celje, Novo mesto, Nova Gorica, Jesenice, Slovenj Gradec… Ali bomo uzakonili stanje, po katerem bo minister, ki prihaja s FDV, odločal o odvzemu koncesije FUDŠ, konkurenčni instituciji, ki po uradnih kriterijih dosega boljše znanstvene rezultate in je ob tem za državo cenejša? Ali pa bo za odločanje o koncesiji Fakultete za državne študije pooblastil državnega sekretarja, ki prihaja iz konkurenčne Fakultete za upravo?!

Druga izjemno problematična točka pa so arbitrarne in na ničemer utemeljene določbe o minimalnem številu zaposlenih na visokošolskih zavodih. To bo povzročilo, da bodo zavodi, odvisni od šolnin, pravzaprav morali kar sami zapreti vrata. Situacijo bo dodatno zaostrila odprava sedanjega izrednega študija, s čemer bodo tem zasebnim zavodom administrativno povečali stroške izvedbe programov. Ne pa tudi javnim univerzam, ki bodo lahko po novem programe za redne in izredne študente izvajale skupaj.

Seveda je popolnoma jasno, da je to prvi korak v privatizacijo oz. uvedbo šolnin za redni študij na javnih univerzah. Se bodo študenti temu uprli? Bomo videli.