Bližajoča se dvajseta obletnica plebiscita o samostojnosti Slovenije načenja številna vprašanja, v njihovem jedru pa je Milan Kučan. Kot pred dvajsetimi leti Kučan še vedno skače iz vsakega medijskega kota. Skače s facebooka, je arbiter za vse, alfa in omega, je oče naroda. Še malo, pa se bo razglasil za boga očeta. Ves razvnet je od hudega moraliziranja, v resnici se ga sploh ne da ustaviti pri omalovaževanju demokracije, nas volivce pa ima za norce.
Če bi mi kdo pred dvajsetimi leti rekel, da bomo morali leta 2010 še vedno poslušati Kučana, kako nam soli pamet, vsiljuje svoje antidemokratične koncepte in pridiga proti demokraciji, mu ne bi verjela. In da bo z enako vnemo kot nekoč v »zlatih« časih SFRJ preganjal svobodo govora in medijev, ki si drznejo podvomiti o njem ali o njemu všečnih politikih in idejah. Le da jih bo tokrat prav on, še vedno veliki antidemokrat, skušal odpraviti pod pretvezo, da so nedemokratični, glasniki sovražnega govora, rumenega in neresnega novinarstva. Kučan je merilo vsega, kakopak. Predvsem slabega, ki ga preobleče v največje dobro.
Kučanu gre travestija odlično od rok, v tem je neprekosljivi mojster. Kljub številnim predsedniškim mandatom pod demokratičnim plaščem je ostal večni antidemokrat, kar potrjuje pravilo enkrat antidemokrat, vedno antidemokrat. Njegova antidemokratskost se nekoč in danes kaže v nedopuščanju razlik, drugačnih mnenj, z eno besedo nestrinjanja z idejami, ki jih zastopa in uteleša Kučan. Danes pri Kučanu v boju proti različnosti odkrijemo spremembo besedišča, metode in cilji pa ostajajo isti. V partijsko-vojaški diktaturi SFRJ so drugače misleče ožigosali za »elemente«, sovražnike »tekovina komunizma« ipd. V novi Sloveniji pa je Kučan zvito obrnil ploščo in vse drugače misleče kot večni antidemokrat ožigosal za sovražnike demokracije, pravne države in temeljnih slovenskih vrednot. Glavna slovenska vrednota so po Kučanu zgolj Kučan in tisti, ki so Kučanu po volji.
Kučan nam dokazuje, da antidemokrat lahko spremeni dlako, vendar ne narave. Res, starega osla se ne da naučiti demokracije, ampak kvečjemu demokratičnih trikov. V tem je Kučan velemojster. Kot šef antidemokratične mašinerije, ki je zatirala drugače misleče in jim onemogočala politično organiziranje v podobi enopartijskega sistema, je konec 80. let oportunistično izvedel veliko travestijo v demokrata. Vendar se antidemokratskega virusa ni otresel, ampak ga je zgolj potlačil in spremenil. Danes pljuva po strankokraciji, ki je v kučanovskem žargonu sopomenka za demokracijo, nekdanji enopartijski sistem pa je spremenil v enozokijskega. Njegov namen je vrnitev v stare nedemokratične čase z ošibitvijo in postopno ukinitvijo strank, s čimer bi prišlo do ustoličenja antistrankarskega Zorana Jankovića. Nekdaj v Jugoslaviji je bil vsak, ki je zgolj podvomil o takratnem režimu, diskreditiran, izločen iz družbe, zatiran ali zaprt, danes pa je dvomljivec v konstrukte Kučana in njegovih ritoliznikov ožigosan za antidemokrata, nacionalista, desničarja, fašista, klerikalista, amoralno svinjo, kmetavzarja, paranoika, norca – in seveda – molči, kurba grda!
Za Kučanovo politično dolgoživost je poleg travestije zaslužna njegova izjemna, naravnost šokantna zvitost, da svoje največje slabosti obrača proti svojim nasprotnikom. Še več, uspeva mu, da nekdanje politične nasprotnike pridobi na svojo stran in jih spremeni v svoje trobilo. Mednje se uvrščajo številni soudeleženci različnih gibanj iz 80. let za demokratizacijo Slovenije, ki so vodila v osamosvojitev in ki danes s taistim Kučanom tožijo po 80. letih, ko so se borili proti Kučanu. Ker smo demokrati, jim priznajmo pravico do oportunizma in lobotomije.
Veliko bolj nas razočarajo tisti, ki jih je Kučan kot slovenski šef partijsko-vojaške diktature zatiral v 80. letih, danes pa ga hvalijo kot veledemokrata. Mislim predvsem na pankerja Igorja Vidmarja in člane skupine Laibach, ki so bili takrat zaradi svojega umetniško-aktivističnega delovanja deležni pregona s strani represivnih organov in sistematično šikanirani, Igor Vidmar pa je bil celo zaprt. Za Vidmarja je Kučan danes idol, Laibach pa so ga nedavno povabili za častnega gosta na odprtju razstave ob 30-letnici ustanovitve skupine. Ah, seveda, ni kolektivnega spomina brez kolektivne pozabe, zato je treba to, kar je bil Kučan nekoč, pozabiti, sicer si ne bomo mogli razložiti, zakaj so besedo »antidemokrat« spremenili v »demokrat«. Razlaga s stockholmskim sindromom je preveč omejujoča, nemara gre za stockholmski sindrom pokvarjenosti. Seveda imajo do tega vso pravico, saj nismo kot antidemokrat Kučan, da bi skušali vse prisiliti na svoje ali jih uničiti.
Dvajset let kasneje smo priče vse večjemu nezaupanjem volivcev v demokracijo. Volivci imajo občutek, da so bili ogoljufani in da demokracija ni najboljši možni sistem. Prav Milan Kučan povzroča hudo pojmovno krizo in volivce napeljuje na napačne sklepe o demokraciji. Prav je, da v demokraciji ni vse po Kučanovo kot nekoč v totalitarizmu. Prav je, da se na političnem trgu demokracije spopadajo različna mnenja in opcije, ki se borijo za prevlado. Prav je, da v demokraciji velja en človek, en glas, ni pa prav, da Kučan še vedno kar sam določa, da njegov en glas in glas peščice njegovih prijateljev velja več od našega. Kučan s svojim ravnanjem neprenehoma zmerja demokracijo in nas volivce. Zato je zdaj res že čas, da svoje antidemokratične psovke prihrani za kakšno srečanje Foruma 21 ali pa jih pusti pri sebi doma.