V primeru napada, ki se je zgodil na osnovni šoli Velika Dolina v občini Brežice, se je zgodilo prav to: ob negodovanju birokracije, za katero so Romi zakonsko zaščiteni napol divjaki, ki živijo v rezervatih, so osrednji mediji večinoma brez kla-sičnega sprenevedanja objavili podatek, da je devetošolca brutalno pretepel 14-letni Rom. Seveda nikoli nismo slišali niti besede o razlogih za konflikt.
Nacionalkin portal MMC je pod prispevkom o tem dogodku za vsak primer zaprl komentiranje, da se ne bi sprožil plaz ljudskega nezadovoljstva in jeze.
Osrednja televizija je nadaljevala s preprosto logiko, ki glede obravnave t. i. občutljivih vsebin prevladuje na tem javnem zavodu pa tudi v kopici državnih institucij s sedežem v Ljubljani: če problem pometemo pod preprogo ali se pretvarjamo, da ga ni, bo izginil.
A anticiganizem ni bil le nacistična domislica. Leta 1942 so pogrom nad Romi naredili tudi slovenski partizani v Iški vasi pod Krimom, zločin pa so pri-krivali dolga desetletja.
Ne, ne bo izginil, pa čeprav je takšna utvara vse bolj razširjena in nikakor ni samo slovenski medij-ski ali družbeni problem. Evropa, ki je preobremenjena s politično korektnostjo, se otepa razprav o neprijetnih temah, ki vznemirjajo javnost. Vprašanje je seveda, kaj je to – preveč.
Si v današnjem času, ko so zaradi pozitivne diskriminacije manjšine in t. i. ranljive skupine privilegirane v primer-javi s tiho, ljubljanski povzpetnik Anderlič bi dejal amorfno množico, sploh še upamo govoriti o realnih problemih tukaj in zdaj. V Evropski uniji, v Sloveniji, na Dolenjskem ali v Beli krajini?
V Sloveniji so Romi in Sinti avtohtoni v dvajsetih občinah. Romska skupnost, ki smo ji leta 1991, da bi delovali čim bolj evropsko in civilizirano, z ustavo obljubili poseben status in pravice, je svoj za-kon čakala celih 16 let in šele leta 2007 jim ga je dala, ne boste verjeli, desničarska vlada.
Z Romi je, če poenostavimo mnenje poznavalcev, v Sloveniji približno tako: prekmurski so mirnejši, tradi-cionalno bolje socializirani in vključeni v družbo (morda so se le navzeli mentalitete Prekmurcev?). Po tej »teoriji« se težave z integracijo Romov praviloma pojavljajo na Dolenjskem in v Beli krajini.
Janševa vlada je leta 2021 sprejela nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje 2021–2030, s čimer naj bi postopoma izboljšali njihov socialni in družbeni status ter zmanjšali napetosti z lokal-nim prebivalstvom. Vendar nihče ne ve natančno, kaj to pomeni v praksi.
V praksi so stvari manj bleščeče. Slabšalen odnos do Romov obstaja že stoletja. Mednarodna zveza za spomin na holokavst (IHRA) je pred štirimi leti sprejela pravno nezavezujočo definicijo anticiga-nizma, ki ga nekje prevajajo tudi kot rasizem proti Romom. Anticiganizem je bil bistven element v politiki preganjanja in uničevanja Romov. in med 2. svetovno vojno je nacistična Nemčija podobno kot za Jude tudi za Rome določila iztrebljenje.
A anticiganizem ni bil le nacistična domislica. Leta 1942 so pogrom nad Romi naredili tudi slovenski partizani v Iški vasi pod Krimom, zločin pa so pri-krivali dolga desetletja. Množično grobišče, kjer je bilo vsaj 53 okostij, so tako odkrili šele leta 2017 (!). Rome, med njimi tudi nosečnico in več majhnih otrok, so partizani pobili za vsak primer, kot so rekli, da jih slučajno ne bi ovajali italijanskim okupatorjem. Za ta sramotni vojni zločin, ki ga nekateri še vedno poskušajo zanikati, ni nihče odgovarjal.
Negativni odnos do Romov se je nadaljeval po letu 1945, kar je le dodatno utrdilo naš že tako ali tako klišejski odnos do njih. Najbrž zato res ni presenetljivo, če Romi dobesedno od rojstva živijo v nekem svojem, napol izoliranem svetu, ločeni od večinskega prebivalstva, pogosto stigmatizirani in še vedno diskriminirani. Posledično se zapirajo v svoj geto, kjer je seveda dovoljeno vse, kar je zu-naj večinoma prepovedano, tudi poroke med mlajšimi mladoletniki.
Nekaterim vseeno uspe po-begniti, se izobraziti in vključiti v družbo. Sintagma vključiti se v družbo je sama po sebi šovinistič-na, ker Rome determinira kot manjvredne osebke, ki se praviloma ne morejo ali nočejo prilagoditi življenju, kakršnega poznamo.
Nasilje 14-letnega Roma je dobilo veliko medijsko pozornost, kar je še eno svarilo, da se bo z Romi pač treba začeti ukvarjati celovito, sistemsko in na vseh področjih, začenši s socializacijo. Koristila bi tudi psihoterapevtska podpora v okviru osnovnošolskega izobraževanja. Štirje romski otroci, ki obiskujejo osnovno šolo, kjer se je zgodil incident, ne morejo biti prehud zalogaj za psihosocialno pomoč, kajne?
Problema z nasilnimi romskimi mladoletniki ne bomo rešili tako, da jih šolski sistem, zlasti pa star-ši in šolarji stigmatizirajo.
In ko smo že pri (retoričnih) vprašanjih, me zanima, ali bi pol države skočilo v zrak, če bi brežiški osnovnošolec grdo pretepel lokalnega Roma? Verjetno ne. Ta občutljivost spominja na sarkastično novinarsko šalo, češ da ni novica, če pes ugrizne človeka, pač pa če človek ugrizne psa.
Kdo je v naši zgodbi človek, kdo pa živi pasje življenje, si odgovorite sami. Moja poanta je ta, da problema z nasilnimi romskimi mladoletniki ne bomo rešili tako, da jih šolski sistem, zlasti pa star-ši in šolarji stigmatizirajo. Da štirinajstletnika, ki je huje poškodoval devetošolca, in je kazensko že dovolj odgovoren, obsodi in pošlje v prevzgojni dom v Radečah.
Lahko vam povem iz prve roke, ker sem nekoč tam kot mlad novinar delal reportažo o mladoletnih prestopnikih, da iz prevzgojnega doma pot najpogosteje pelje v kriminal, naslednja postaja pa je tisti pravi, zaresni zapor.
P. S.: Novomeška policija ima za reševanje »romske problematike«, ne boste verjeli, zaposlenega enega celega policista …