Zgodba o Angeli Vode je pripoved o ženski, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja hotela spreminjati svet kot feministka in komunistka, a je kasneje razočarana ugotovila, da bi bilo veliko bolje, če bi namesto o spolu in usodi raje pisala o značaju in usodi. Razmišljanja o minuli življenjski poti ter o čutu za pravico in resnico, je opisala v spominih. Dolgo so bili skriti v župnišču svetega Jakoba v Ljubljani, vse dokler jih ni zbrala in uredila publicistka Alenka Puhar ter skupaj z režiserko Majo Weiss in Ana Lasić napisala scenarij za film Angela Vode, skriti spomin.
Njen v otroštvu izoblikovani uporniški značaj se je izrazito pokazal v prelomnih trenutkih njenega življenja. Zanjo je bilo zagotovo odločilno leto 1939, ko je bil 23. avgusta podpisan pakt med Ribbentropom in Molotovom, pogodba med Stalinom in Hitlerjem. Angela Vode je njuno pogodbo v spominih označila kot »nedvomno sokrivko druge svetovne vojne«, saj je bila znamenje za Hitlerjev napad na Poljsko: »Ta pakt ni bil samo nemoralen, to je bil pristno boljševiški cinizem, vreden Stalinovega pobratima Hitlerja.« Ob tem je zanimiva zlasti njena ocena ravnanja slovenskih komunistov ob podpisu tega pakta. Ti so takoj po podpisu začeli opozarjati, da je vsaka propaganda proti Hitlerju prepovedana, v duhu Kominterne pa so celo zagovarjali Nemčijo, saj naj bi se le branila pred zahodnimi imperialisti: »Spominjam se ene teh propagandistk (Ada Krivic Dequal), ki je govorila ženskam, da je nacizem samo predstopnja komunizma, v katerega da prehaja Hitlerjeva Nemčija.«Senca prve ministrice
Kljub takšnim do nacistov in fašistov naklonjenih stališč, je Angela Vode paktu še naprej odločno nasprotovala, na njeno vprašanje vodilnim komunistom, v čem se je fašizem toliko spremenil, da ga more komunist zagovarjati, pa je dobila odgovor partijke Vide Tomšič: »Za nas velja samo eno: s Hitlerjem se je povezal Stalin in on ve, kaj dela.« Ob tem stavku se je Angeli Vode utrnila misel, ki so jo ustvarjalci filma zapisali tudi v scenarij: »Kako žalostno, da sme imeti vsaka kokoš več samostojnega mišljenja, kot ga sme imeti komunist!« Verjetno je Vida Tomšič prav zato že leta 1945 postala prva slovenska ministrica in tudi članica politbiroja. Ko se je Angela vode nekaj let kasneje znašla v zaporu, kjer je tudi hudo zbolela, se je pri ministrici Tomšičevi oglasila Angelina sestra Ivana Špindler ter jo prosila za pomoč. Prošnjo po izpustitvi Angele je Tomšičeva neusmiljeno in suhoparno zavrnila s pojasnilom, da se ne more vpletati v delo pravosodnih organov. Njun odnos je izrazito poudarjen tudi v filmu in morda je prav to eden od pomembnih razlogov, da se slovenski predsednik države Danilo Türk tik pred zdajci ni želel udeležiti predpremiernega ogleda filma, čeprav je bil napovedan celo njegov nagovor. »Zagotovo si je film že prej ogledal, in verjamem, da je bil šokiran,« pripominja soavtorica scenarija Alenka Puhar. Splošno znano je, da je bil Danilo Türk v času, ko si je ustvarjal kariero znotraj Organizacije združenih narodov, v dobrih odnosih prav z Vido Tomšič. Spremljal jo je na številnih potovanjih, tovariško naj bi bil prenašal njene kovčke, kar je kasneje opravičil z držo gospoda, ki pomaga starejši gospe.
VEČ V TISKANI IZDAJI