Alfi Nipič se spominja: Slavko Avsenik mi ni dovolil zapustiti ansambla

Bi lahko rekli, da vam je s prihodom k Avsenikom padla sekira v med? Nastopali ste s prepričljivo najuspešnejšimi slovenskimi glasbeniki.

Takrat nisem mislil ostati. Slavko Avsenik je prišel k meni na eno prireditev in me vprašal, ali bi malo pomagal. Z njim je bil gospod Kušar, tedanji direktor Radia Maribor, in po pravici povedano si takrat nisem upal reči ne. Ker v Sloveniji smo imeli Radio Maribor, Radio Ljubljana in Radio Koper. »Ja, bom pomagal, a le če bom lahko, če bom znal,« sem rekel. Potem sem ostal 18 let. Sekira v med … Naredil sem dva milijona kilometrov, zamenjal ne vem koliko avtomobilov, prepeval v berlinski filharmoniji, v največji dvorani v Frankfurtu, redno nastopal v dvoranah za 5000 ljudi. Takrat sploh nismo igrali v dvoranah z manj kot 2000 ljudmi. To je bilo garanje, ne sekira v med. Če smo imeli en dan koncert v Meranu na severu Italije, smo imeli naslednji dan nastop v Kölnu in je bilo treba prevoziti čez tisoč kilometrov. In naslednji dan v Würtzburgu, spet 800 kilometrov stran. To so bile take razdalje, da smo bili šoferji in glasbeniki.

In vozili ste se vsak s svojim avtom, ne skupaj z avtobusom.

Če si ti na odru skoraj vsak dan skupaj, potem še v hotelu vsak dan in nato še v avtobusu, to ni dobro. Potem se je težje nasmejati na odru, nastopati in ljudem dajati občutek sproščenosti. Ker gledalci te morda vidijo enkrat na tri leta, njih ne briga, ali se skupaj voziš, skupaj spiš.

Kako je družina prenašala te turneje?

No, ker je sin zraven … Spominjam se, kako sem enkrat klical z železniške postaje v Münchnu. Takrat si lahko v tujino klical le iz govorilnic, ki so imele zeleno nalepko, in včasih sem po pol ure čakal, da sem prišel na vrsto. Če si se pogovarjal več kot 30 minut, ti je že nekdo trkal po vratih, da odloži in pusti še druge. No, poklical sem domov in oglasil se je sin. To je bilo ravno decembra, ko so se otroci hodili smučat na Pohorje. »Vsi se hodijo smučat, tebe pa nikoli ni doma,« mi je rekel in odložil. Tisti trenutek sem se zamislil in po desetih letih sem hotel nehati. Šel sem k Slavku in mu rekel, da bi po teh letih rad izpregel. Potem je v ansamblu nastal nemir, ker bi morali dobiti novega člana, ki bi ga morali znova uvajati, spremeniti bi morali fotografije. Rekel mi je, da lahko dam odpoved, a da ne bodo rekli, da sem sam odšel, ampak da so me zamenjali. In kje bi potem v Sloveniji še lahko pel? Videl sem, da moram ostati. Ker drugače bi se mi vse podrlo, češ Alfija so nagnali. Vse bi šlo v zrak. Velik napor je bil zdržati tak tempo dela tako dolgo obdobje. Osem mesecev smo imeli koncerte vsak dan, 21 dni v mesecu. Ni bilo enostavno.

Slavko je bil kar zahteven vodja.

Pravijo, da moraš kovati železo, dokler je vroče. Že decembra sem dobil popoln načrt nastopov za vse naslednje leto. Dvorane so se rezervirale za več let vnaprej, mi smo bili za nekaj let vnaprej razprodani.

Več v tiskani izdaji novega Reporter Magazina, še vedno na voljo pri prodajalcih časopisov.